Opis

V svetu je vse preveč tega, kar bi že zdavnaj moralo izginiti z njegovega površja. In potem se zgodi, da se vrednote, kakršne so humanost, enakost in človeško dostojanstvo, valjajo v blatu. Razklanost sveta na bogate in revne, odločevalce in podrejene, postaja že skoraj običajna. Vse premalo je tistih, ki so do takšnih krivic kritični. Veliki načrti so se razblinili, človekoljubne besede so se spremenile v fraze, ki jih le redki jemljejo resno. Videti je, kot da sta dobrota in dobronamernost nekam odrinjeni in spremenjeni v prazni lupini. Življenje je kratko. Le zakaj ga toliko ljudi izmaliči do neprepoznavnosti?

To, kar živijo, je nekak ponaredek ali pa utelešena laž. Denar vladar jih napravi čudno spačene in skrivenčene. Te moje besede niso moraliziranje in tarnanje, temveč le nekakšno nekoliko zagrenjeno opisovanje. Ni mi vseeno. Rada bi, da bi bili opazni moji kamenčki, ki jih vstavljam v mozaik sprememb. Če jih bodo tudi drugi ljudje in jih bo veliko, bodo nastali kamni, zatem kamenje in nazadnje skale. Skale pa se zmorejo upirati še tako divjim viharjem….iz knjige.

Marija Švajncer je bila rojena v Mariboru v pisateljsko-novinarski družini. Srednjo šolo (Prvo gimnazijo) je obiskovala v rojstnem kraju, v prestolnici pa je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani študirala filozofijo in primerjalno književnost (študij je trajal tri leta) ter iz filozofije diplomirala, magistrirala (interdisciplinarni študij) in doktorirala. Podelili so ji naziv doktorice filozofskih znanosti. Na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru (najprej Pedagoški akademiji, zatem Pedagoški fakulteti) je bila kot predavateljica filozofije zaposlena osemintrideset let. Marija Švajncer je avtorica osmih filozofskih knjig, in sicer: Etika I (1995), Ciril Zlobec – pesnik ljubezni (1995), Spoznavanje in modrovanje (1999), Esej o zlu (2002), Človek, življenje in filozofija (2009), Vpogled v azijsko duhovnost (2012), Grdi filozofi (2018), Veselje do življenja ali filozofija radoživosti (2020) ter Virus in filozofija (2021). Objavila je študijo s področja literarne zgodovine z naslovom Slavko Grum – vztrajati ali pobegniti onkraj (2019) in tri romane – mladinska romana Samotni bralec (2014), leta 2015 je bil nominiran za nagrado večernica, in Očetovi udarci (2017) ter roman Kdo neki me zasleduje? (2018).

Marija Švajncer je avtorica šestih pesniških zbirk z naslovi: Sive pesmi (2011), Nisem se skrila (2011), Pisane pesmi (2015), Kamnite pesmi (2016), Igralca, V spomin na Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana (2019) in Samogotovost (2021). Piše tudi lutkovne igre, tri od njih je uprizorila Lutkovna skupina Osnovne šole Ormož pod mentorskim vodstvom mag. Maje Korban Črnjavič. Na natečaju tržaške revije Mladika je dobila več nagrad za poezijo (drugo nagrado leta 2010, 2011 in 2019, prvo pa 2018). Leta 2014 so ji v Mariboru podelili Glazerjevo listino.

Marija Švajncer je hišna avtorica Kulturnega centra Maribor. Izdal ji je naslednje knjige: Kamnite pesmi, Očetovi udarci, Kdo neki me zasleduje?, Grdi filozofi, Igralca, V spomin na Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana, Veselje do življenja ali filozofija radoživosti in Samogotovost. Nekatera od teh del so v Biblosu na voljo tudi v elektronski obliki. Piše knjižne ocene (radijske in revijalne), eseje in filozofske članke.