(*1949, Maribor), filozofinja, publicistka in pesnica. Rodila se je v pisateljsko-novinarski družini. Mama Marija in oče Janez sta vse, kar sta ustvarila v življenju, napravila sama. Izšla sta iz revščine, vendar sta premogla moč in duhovno bogastvo. Marija je sprejela njuno dediščino ter jima je hvaležna za miselno širino in svobodo, ki sta ji ju omogočala. Njun grob je v Kamnici ob cvetočem grmu. Ima brata Janeza, ki je dejaven na več področjih in tudi pisatelj. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala v Mariboru. Na Prvi gimnaziji je dobila dijaško Prešernovo nagrado za ciklus pesmi Pesimizem neke mladosti. Pesmi in prozo je v mladosti objavljala v Dialogih, Katedri, Tribuni in Večeru, pravljice pa v 7 D. V Ljubljani je študirala filozofijo in primerjalno književnost. Iz filozofije je diplomirala, magistrirala in doktorirala. Kot predavateljica filozofije je že vrsto let zaposlena na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Objavila je pet knjig s filozofsko vsebino in številne članke. S študentkami in študenti je preživela veliko prijetnih trenutkov.
Marija Švajncer je mati dveh sinov – petintridesetletnega Damijana in šestnajstletnega Zmaga. Osrečujeta jo vnuka Gal in Aljaž; prijazna in navihana fantka sta navdih za njene zgodbice.
Z literaturo se je začela spet ukvarjati v zadnjih letih. Napisala je več pesniških zbirk in otroške zgodbice. Poslala jih je slovenskim založbam, vendar še čaka, da se bodo uredniki odzvali nanje. Na natečaju Mladike je prejela leta 2010 prvo nagrado in leta 2011 drugo nagrado za ciklus pesmi.