Prelistaj me!
.
 
.

Zlata čebelica - Jubilejna izdaja

Izbor pripravil: Andrej Ilc
4 (12  ocen uporabnikov )

* DO RAZPRODAJE ZALOG!
.
Redna cena: 27,96 €
Na zalogi, dobava takoj.
.
.
.
Količina:  
.
Strošek dostave je enoten za celo Slovenijo in znaša 2,95 €, ne glede na količino in vrsto kupljenih izdelkov.

Številni izdelki imajo oznako "brezplačna dostava", kar pomeni, da v prmeru nakupa takšnega izdelka poštnine ne boste plačali. 

Več o dostavi
Emka.si omogoča naslednje načine plačila:
  • z gotovino ob prevzemu (velja le za fizične osebe),
  • s plačilno oziroma kreditno kartico (Mastercard, Visa, ActivaMaestro, Activa, Diners, American Express),
  • s storitvijo Moneta (Mobitel in Simobil)
  • Plačilo po predračunu (pravne osebe)
  • Račun z odlogom plačila (za javna podjetja)
Več o plačilih

Pri vsakem izdelku je naveden predviden rok dostave. Glede na to katere izdelke izberete, se vam pri oddaji naročila prikaže tudi končni predviden datum dobave vašega pakete.

Večino izdelkov dostavljamo iz lastne zaloge, zato so naši dobavni roki zelo kratki.

Ko vam bomo poslali paket boste o tem obveščeni tudi po emailu. V emailu bo navedena številka vašega paketa ter povezava do Pošte Slovenije, kjer boste lahko preverili natančen status dostave.

Več o dostavi

To je spletna cena
Shrani v seznam želja
.

.

V kompletu ceneje!

Kupi Zlata čebelica - Jubilejna izdaja + Pojte, pojte drobne ptice, preženite vse meglice (slikanica s CD-jem) skupaj ter prihrani dodatnih 2,29 € (4,50%)
  • Zlata čebelica - Jubilejna izdaja
    27,96 €
    .
  • +
  • 22,95 € 20,66 €
    .
  • =
  • Skupaj redna cena: 50,91 €
    Skupaj v kompletu: 48,62 €
    Prihranek pri kompletu: 2,29 € (4,50%)
    Dodaj v košarico
Priporočamo tudi:
.
Kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi...
.

Opis

Kako se je rodila Čebelica

Tako daleč, že pol stoletja nazaj je, kar se je rodila Čebelica. Prva knjižica v zbirki za šolarje prvega, drugega in še tretjega razreda je prifrčala k šolarjem septembra leta 1953.

Dobrih sedem let je že minilo v svobodi, a še je bil povojni čas, čisto drugačen čas, kot ga živimo danes. Šolske knjižnice po naši domovini so bile opustošene. Vse do danes nihče ni preštel, na kolikih dvoriščih štajerskih šol so že leta 1941 goreli na grmadah drobni abecedniki in knjižice za mladino. Iz gorenjskih šolskih in prosvetnih knjižnic pa so na tovornjake nametali kupe slovenskih knjig in jih vozili na pravkar zgrajeno kranjsko kopališče, kjer so jih zažigali v pečeh, da so segreli vodo.

Čebelica je dobila svoje ime v počastitev zgodovinskega spomina na Čopovo – Prešernovo Krajnsko Čbelico, ki je pred stodvajsetimi leti izšla v treh drobnih knjižicah, še preden je pesnik France Prešeren natisnil svojo prvo knjigo Poezij.

Čebelica naj bi in je prihajala v šole desetkrat na leto, vsakega prvega v mesecu. Ljudska mala slikanica za čim več bralcev in čim cenejša! V njej pa same lepe pripovedke, pravljice in pripovedi, domače in lepo poslovenjene s celega sveta. Čebelice pa naj bi pripovedovale tudi, kako je nastala naša Zemlja, kako se sučejo zvezde na nočnem nebu, kako je z vulkani in brezmejnimi oceani, o rožah in živalih, o kruhu in kamnih, o mavrici in Niagari …

Čebelice so morale biti natisnjene z izbranimi, prijaznimi črkami ravno pravšnje velikosti, saj so jih prebirale tudi babice, ki si takrat po vojni niso mogle kupiti očal.

Vsako Čebelico sem si predstavljala z barvnimi podobami. A mnogobarvni tisk je bil predrag in naše ilustratorke in ilustratorji so – po nasvetih mojstrov litografov v tiskarni – risali vsako podobo na dva kopirna lista: na enega risbo, na drugega še eno barvo. Potem so jih bralci še sami dobarvali, če so imeli barvne svinčnike. Še danes mi pove kakšna znanka: »Vsako Čebelico sem pobarvala, še vedno jih hranim in tudi moji otroci jih še bero.«

Prvo Čebelico, prisrčno Rdečo kapico, je v dveh barvah na bele velike kamnite plošče naslikala slikarka Marlenka Stupica: črna risba, rdeča kapica in še kaj rdečega. Morala bi napisati celo knjižico, da bi naštela po imenu vse imenitne ustvarjalce Čebelic – pesnike, pisatelje, prevajalce, slikarje (bili so to prvi diplomanti prve slovenske Akademije likovne umetnosti). Iz anonimnosti pa bom na svetlo potegnila imena ljudi, ki se jih morda ne spomnimo več, pa so nam še kako zavzeto in predano pomagali: primorska učitelja Albert Širok in Jule Kutin ter pisatelj France Bevk. Prva dva sta delala v Mladinski knjigi, vsi trije pa so med obema vojnama pobegnili izpod italijanske okupacije v matično domovino in so vedeli, kaj pomeni otrokom knjiga, natisnjena v materini govorici. Po četrt stoletja mojega urednikovanja je skrb za panj s Čebelicami prevzel pesnik Niko Grafenauer, za njim Marjanca Mihelič, in sedaj živi s Čebelicami čebelar – urednik Andrej Ilc.
O Čebelicah bi lahko napisala zabavno knjižico s kapljo humorja, čeprav je bilo delo s Čebelicami le delček mojega uredniškega dela.

Še to: Čebelice so prevajali v srbohrvaščino, makedonščino, madžarščino, albanščino, rusinščino, litovščino, lužiškosrbščino in v esperanto. Slovenska naklada posamezne knjižice se je bližala petindvajset tisoč izvodom.
Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamemo v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje. Vsemu navkljub!
- Kristina Brenkova, Ljubljana, maj 2003

Vremenska hišica

Ko sem leta 1973 prevzel iz rok Kristine Brenkove uredništvo slikanic in knjig za otroke na Mladinski knjigi, je štela njena našim najmlajšim namenjena zbirka Čebelica, kolikor se spominjam, blizu 170 knjižic, danes pa jih obsega s ponatisi vred že preko štiristo. Do takrat sem se občasno srečeval z njimi kot oče svojih dvojčic Eve in Nine, nisem pa bil spoznan s celotno zbirko, tako kot tudi nisem vedel tega, kar mi je dosti kasneje razkril Bruno Bettelheim v svoji knjigi Rabe čudežnega. Tam med drugim pripoveduje o tem, kako Charles Dickens v svojih zapiskih opisuje srečanje z Rdečo kapico v svojem otroštvu: »Rdeča kapica je bila moja prva ljubezen. Čutil sem, da bi, če bi se poročil z Rdečo kapico, spoznal popolno blaženost.«
Zakaj to omenjam? Zato, ker je kot prva knjižica v Čebelici izšla prav Rdeča kapica. Pa ne zaradi Dickensove »poroke« z njo, pač pa zato, ker se z njo na najrazličnejše načine »poroča« brez števila otrok po vsem svetu. Rdeča kapica je namreč pravljica, ki z razsežji čudežnega dogajanja v njej pravzaprav utemeljuje celotno zbirko Čebelica – pa naj gre za ljudske ali umetne pravljice in pripovedi, za pesmi in uganke ali basni, za zgodbe iz neposrednega življenja, ki pa so prelite z domišljijo, kar jih vzdiguje nad golo poročilo o nekem stvarnem dogodku, ki je avtorja spodbudil k oblikovanju pripovedi ali pesmi.
Pletivo čudežnega in žive življenjske izkušnje, s čimer se srečujemo v zbirki Čebelica, je namreč bistvenega pomena, saj ji skupaj z ilustracijami daje tisti posebni značaj, zaradi katerega otroci še danes, v času televizije, interneta, videokaset in drugih tovrstnih modernih naprav, še vedno radi segajo po njej. Knjižice v Čebelici se namreč s svojo ponudbo različnih zvrsti in s tem tudi čutno nazornih upodobitev dogodkov in doživetij, iz katerih so se porodile v sodelovanju z ustvarjalno domišljijo ljudstev ali avtorjev, na kar najbolj nevsiljiv in očarujoč način vpletajo v otrokovo doživljanje stvarnega sveta.
Ker otroka njegovo življenje pogosto bega, mu je treba še toliko bolj pomagati pri razumevanju samega sebe v zapletenem svetu, ki se ga bo moral naučiti obvladovati. Če hočemo, da bo pri tem uspešen, mu moramo pomagati, da iz štrene svojih čustev razbere neki jasen smisel. Potrebuje nasvete, kako naj vnese red v svojo duševnost, da bo nato zmožen urediti svoje življenje. Potrebuje – tega nam v našem zgodovinskem trenutku ni treba posebej utemeljevati – moralno vzgojo, ki bi mu domiselno približala prednosti moralnega vedenja z vsebino, ki se zdi otroku otipljivo pravilna in zato smiselna.
V tem pogledu ima Čebelica zagotovo tudi vzgojno vlogo v najžlahtnejšem pomenu te besede. S tem hočem reči, da po svoji vsebinski naravnanosti nikoli ni prestopila meje, kjer se pred otrokom vzdiguje žugajoč prst ali kaj temu podobnega, pač pa je ves čas sledila tistemu nagibu, ki bi ga lahko še najbolje označil za izkušenjsko in doživljajsko svetotvornega. To pa z drugimi besedami povedano pomeni, da je po svojih najboljših močeh prispevala k tistim potezam v občutju najmlajših bralcev, kakršno popisuje v svojih spominih na otroštvo Pearl Buckova, ko pravi: »Morala sem imeti srečno otroštvo, ker se mi zdi, kakor da bi bilo zmerom lepo vreme.« Vprašajmo vremensko hišico te knjige, ali je tudi v njej doma takšno vreme.
- Niko Grafenauer, Ljubljana, julij 2003

O izboru

Anekdota pripoveduje, da je nekoč neka zaskrbljena mama povprašala slavnega fizika Alberta Einsteina, kakšne knjige naj bere svojemu sinu, da bi odrasel v uspešnega znanstvenika.
»Pravljice!« je izstrelil Einstein.
»Prav, a kaj še?« ni odnehala mama.
»Še pravljic!« je bil odločen Einstein.
»In potem?«
»Še več pravljic!« je pribil Einstein in pomahal s pipo kot čarovnik, ki je naznanil srečen konec dolge pustolovščine.
Knjižnica Čebelica se je začela s pravljico, in čeprav so čez nekaj let Čebelice pričele otrokom odkrivati tudi prve sladkosti poezije, je ravno pravljica vse do danes ostala temeljni žanr zbirke. Tudi zato je v tej knjigi največ pravljic, poleg njih pa še pesmice in nekaj ugank. Od pomembnejših segmentov je izpuščen le sicer pomemben poljudnoznanstveni del, ki mu gre, tako kot sami zbirki in njeni prvi urednici Kristini Brenkovi, pionirska vloga, saj so bile to verjetno prve tovrstne knjižice pri nas.
Petdeset izbranih besedil je urejenih v kronološkem zaporedju izhajanja, ki najbolje prikaže različna obdobja, skozi katera je šla zbirka. Petdeset let je namreč dolga doba in Čebelica je v vsem tem času doživljala svoje vzpone in padce, boljše in slabše letine, s tem da so slednje praviloma narekovale ekonomske okoliščine. Knjižna zbirka, ki se obdrži toliko časa, s svojimi spreminjajočimi se formati, vezavami, papirji, tiski in še marsičim avtentično odslikava lepše in grše čase v širšem okolju, in če so recimo Čebelici kar naenkrat vzeli barve in trdo vezavo ali zmanjšali število naslovov v letniku, to gotovo ni bila ideja urednika, marveč je to najverjetneje pomenilo, da so v založništvu spet nastopili hudi časi.
Pričujoča antologija, ki je vsaj deloma zasnovana tudi z namenom predstavitve najboljšega, kar je bilo v zadnjega pol stoletja na Slovenskem ustvarjenega za otroke, vsebuje poleg kopice klasičnih del tudi nekatera manj znana in težje dostopna.
Zgodovino Čebelice so pisali premnogi imenitni domači in tuji pisci, prevajalci in ilustratorji. Nekateri so se podpisali pod eno samo Čebelico, so pa tudi taki, ki so jih ustvarili več kot deset. Marsikateri mladinski avtor je prav tukaj dočakal svojo prvo knjižno objavo. Če primerjam Čebelico s skoraj prav toliko staro rokovsko glasbo, potem so bile Čebelice seveda nekdanji singli, male plošče, do izdaje katerih so se ustvarjalci svojčas mukoma prebijali, pomenile pa so preizkus na poti k snemanju albuma, velike plošče, v našem primeru pa najpogosteje velike slikanice ali zbirke.
Čebelica je bila pogosto tudi eksperiment, nikoli pa ni bila (in ni) nekakšna tolažilna nagrada. Če ne bi bilo jasnih uredniških kriterijev, zbirke gotovo že zdavnaj ne bi bilo več.
V izbor sem skušal zajeti kar največ ustvarjalcev, seveda pa kljub temu večine nisem mogel vključiti. So pa zato prav vsi navedeni v pregledu izdaj ob koncu knjige.Pravljice največkrat spremlja le izbor ilustracij iz izvirne izdaje, saj bi bila drugače knjiga preobsežna. Popravki v besedilih so minimalni, nekateri prevodi so nekoliko »osveženi«, sem pa denimo upošteval tudi spremembo naslova pri zaključni zgodbi Balon velikon (prej velikan), ki je takoj po izidu prišel na misel njenemu avtorju.
In ne nazadnje: verjamem, da bo tale izbor marsikoga preprosto spomnil na to, da ena najstarejših knjižnih zbirk na Slovenskem, s katero je povezanih toliko nostalgičnih spominov, ni nehala obstajati. Namesto nekdanjih desetih knjižic zdaj na leto izidejo »samo« štiri, a kljub temu: srečni smo, da jo (še vedno) imamo.
- Andrej Ilc, Horjul, avgust 2003

To so čebelice in Čebelice.
Prve čebelice, tiste z majhno začetnico zapisane, nabirajo med. Spomladi, ko sonce ogreje travnik in se odprejo prvi cvetovi, pridejo iz svojih panjev. Spuščajo se s cveta na cvet, potapljajo se v sladke cvetne vonjave in srkajo iz cvetov sladke sokove.
Ali je to pravljica?
Ne. To je samo misel na čebelice in na sladki med, ki so ga nabrale in se nam pocedi po bradi, ko ga ližemo in jemo s kruhom.
Druge Čebelice, tiste, ki so zapisane z veliko začetnico, vam pripovedujejo pravljice, kajti to so majhne knjige. Vsi jih poznate.
Čebelic je veliko in pravljic je veliko.
- Ela Peroci – Čebelice

.
.
.
.
.

Podrobnosti o izdelku

  • Obseg/št. strani: 310
  • Datum Izida:
  • Jezik: slovenski
  • Vezava: Trda
  • ISBN/EAN: 9788611165530
  • Mere izdelka vxš: 20,9 x 20,8 cm
  • Založba Mladinska knjiga Založba
  • Izbor Pripravil: Andrej
  • Zbirka: Čebelica
  • Povprečna ocena:
    Ocena kupcev: 4
    (12)

Mnenja kupcev

  12  ocen:
5 zvezdice
58%
(7)
4 zvezdice
17%
(2)
3 zvezdice
17%
(2)
2 zvezdice
8%
(1)
1 zvezdica
0%
(0)
Povprečna ocena kupcev:
Ocena kupcev: 4
(12 ocen uporabnikov )
.
Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:
 
.
.
.
.
.

Oznake kupcev o tem izdelku

Kliknite na posamezno oznako za prikaz vseh izdelkov označenih s to oznako:

Dodaj oznako:

Dodaj
.