Zgodba, ki jo je eden največjih igralcev našega prostora zaupal Vesni Milek, je stkana iz drobcev spomina, je kolaž trenutkov, otroških krivic, sramu, premagovanja ovir, vonjev, barv in razpoloženj. Vesna Milek je okruške spomina povezala v biografski roman, ki pripoveduje o nekem ranjenem otroštvu med drugo svetovno vojno in po njej, o obiskih komunistične partije v Milanu, padcu Mussolinija, prvih zaljubljenostih, prvih udarcih v boksarskem ringu, o poeziji Vitomila Zupana, preživetih nevihtah na morju, o Leningradu takoj po vojni, o usodni ljubezni, o bolečini ob izgubah.
(foto: Luka Cjuha)
Boris Cavazza, se je rodil leta 1939 v Milanu. Borisov oče je bil Italijan, mati Slovenka. V Slovenijo se je preselil leta 1948. Leta 1956 se je vpisal na Pomorsko šolo v Piranu in po štiriletnem šolanju postal strojnik ter od leta 1960 do leta 1963 delal kot mornar. Leto pozneje se je vpišal še na AGRFT v Ljubljani. Od leta 1971 deluje kot profesionalni igralec, to pot je začel v SNG Drami, kasneje v Slovenskem mladinskem gledališču. Sodi med najpomembnejše slovenske igralce. Leta 1987 je prejel Prešernovo nagrado in leta 1992 Borštnikov prstan.
Poročil se je z Mojco, s katero je imel tri sinove. To so glasbenik Kristjan (umrl 1991) in dvojčka: scenograf ter kostumograf Damijan (umrl 2009) in Sebastian Cavazza, ki je še danes znan igralec. Tako kot dva sinova mu je zaradi raka umrla tudi žena. Čez nekaj časa se je poročil z Oriano Girotto in imel še enega otroka Aleksandra Borisa. Od Oriane se je pozneje ločil. Vir:Podpalmo.si
Med nedolžnostjo in tragičnimi smrtmi
Odločilno je bilo neurje
Pisateljici in publicistki Vesni Milek se je ideja za pravkar izdano knjigo utrnila že pred približno desetletjem, ko je s šarmantnim igralcem v Kavarni Union opravljala neki intervju, sogovornik pa jo je navdušil z živim pripovedovanjem o tem, kako je nekoč preživel sedemdnevno neurje na ladji. V tistem trenutku se ji je namreč zazdelo, da njegovih pripovedi ne more strpati v en sam intervju, temveč je za to potrebna cela knjiga. Tako avtorica tudi na notranjost platnic pričujočega dela zapiše: "Vsako življenje je lahko roman. Za življenje Borisa Cavazze je en roman premalo."
Po Štegrovih besedah roman prepriča z neposrednostjo, pristnostjo in ostrino. "To je knjiga, ki zažene želo v naše srce," namreč meni urednik. Dodaja pa še, da kolaž tako trpkih kot mesenih zgodb, ki deluje izjemno neposredno in živo, bralca tu in tam udarja tudi v želodec.
Da je lahko spletla pehar spominov, je Milekova kar dve leti zbirala gradivo prek pogovorov. Kot je priznala na včerajšnji uradni predstavitvi knjige, je iz ogromne količine pridobljenih podatkov nastalo "nekaj čudno močnega".
Vedel je, da hoče še
Delo zavzema obliko avtobiografskega romana, saj življenje enega naših vidnejših igralcev bralec spozna skozi prvoosebni monolog. Ta se sprehaja skozi intimne stiske, kot so revščina v otroštvu, udarci vojne ali tragične smrti protagonistovih dveh sinov in žene, pa tudi bolj sladke in humorne trenutke, kot recimo izgubo nedolžnosti s pohotno staro gospo, pripetljaje med delom na ladji, opisuje pa tudi Cavazzevo ljubezen do boksa, ki jo je igralec nekajkrat prenesel na filmska platna. "Človek nikoli ne spozna samega sebe tako kot v borbi," je prepričan pripovedovalec.
Čeprav roman v večji meri odstira zaveso protagonistovega zasebnega življenja, tu in tam ponuja kratke stike med intimo in kariero. Tako je med vrsticami mogoče najti tudi naslednji citat: "Umiral sem na odru, včasih vsak večer zapored, umiral sem na filmu, male smrti, z vsako gre en kos mene, in čudno, z vsako smrtjo me je več." Ko so ga spraševali, kakšen je bil občutek po prvem poskusu pred kamero, pa je igralec zatrjeval: "Nobene magije. Nobena vrata se niso odprla, nisem doživel razsvetljenja. Vedel sem samo, da hočem še." (Vir :Dnevnik.si)
.