Opis

To vse spremeni – kapitalizem proti podnebju je dobila odlične ocene kritikov in osvojila prestižno nagrado Pisateljskega sklada Hilary Weston za stvarno literaturo. Knjiga je takoj po izidu septembra 2014 postala uspešnica, isto leto se je uvrstila na seznam stotih pomembnih knjig revije New York Times.

Naomi Klein alarmantno opozarja na nevarnost podnebnih sprememb: če bomo še naprej dopuščali, da se emisije povečujejo iz leta v leto, bo velika mesta in starodavne kulture pogoltnilo morje in zelo verjetno je, da bodo naši otroci prisiljeni bežati pred srditimi ujmami in skrajnimi sušami … Mračno prihodnost lahko preprečimo le, če bomo spremenili prav vse! 

»Obsežna, zapletena in prepričljiva analiza disfunkcionalnega simbiotičnega odnosa med prostotržnim kapitalizmom, industrijo fosilnih goriv ter segrevanjem ozračja, ki vzbuja skrbi in spodbuja k ukrepanju.« - Booklist Review

»Kje bo vir politične volje v Sloveniji, ki bo zaprla termoelektrarne, preprečila fraktoriranje na prekmurskih poljih, omejila cestni promet in začela razvoj nizkoogljične družbe na ravni politik, ne deklaracij?« - Dr. Luka Omladič


Naomi Klein (1970), kanadska raziskovalna novinarka, pisateljica in aktivistka, je stalna sodelavka revij Harper’s, Rolling Stone, The Nation in The Guardian. Že njena prva knjiga No logo je postala mednarodna uspešnica. Doktrina šoka, ki je izšla leta 2007, je bila prevedena v 30 jezikov in bila natisnjena v več kot milijon izvodih. Naomi Klein je leta 2004 za poročanje iz Iraka prejela nagrado Jamesa Aronsona za novinarstvo o družbeni pravičnosti, leta 2014 je dobila nagrado zveze International Studies za izjemne dosežke na področju sodelovanja med aktivisti in znanstveniki, leta 2015 pa nagrado Izzy za izjemne dosežke na področju neodvisnega novinarstva in medijev. Ima častni doktorat iz civilnega prava, ki ji ga je podelila univerza King’s College v Novi Škotski.


***

Recenzija Bukla:

Naomi Klein (1970) je prodorna aktivistka in avtorica odmevnih knjig, kot sta No logo, v kateri je pokazala, da se svet spreminja v mrežo blagovnih znamk, ki nam vse bolj oblikujejo življenje, in Doktrina šoka, v kateri je dokazala, da invazivni kapitalizem humanitarne in človeške krize, kot so tornadi in potresi ter vojne in razseljevanja, izkoristi za svojo rast ter povečevanje tržnih deležev in privatizacijo javnih storitev. Zdaj je prevodu izšla še njena najnovejša knjiga To vse spremeni (izvirnik je izšel lani), v kateri je Kleinova stopila še korak dlje v svojem razkrivanju destruktivnosti korporativnega kapitalizma. Dokazuje namreč, da si transnacionalna podjetja ne pomišljajo zanikati okoljskih standardov v posameznih državah, če le lahko tako maksimirajo svoje prihodke in dobiček. Okoljske spremembe so po njenem potemtakem tudi posledica brezobzirnega izkoriščanja narave in njenih virov s strani korporacij, ki na eni strani potrošnikom kažejo spolirano podobo idealističnega življenja brez težav, hkrati pa v omarah skrivajo gomile okostnjakov, ki vse bolj nepovratno vplivajo na okolje, kjer živimo. V tem smislu lahko nedavni veleškandal pri proizvajalcu avtomobilov Volkswagen, ki je s programsko opremo prirejal izpuste avtomobilskih plinov v zrak glede na to, ali je bil avto na testiranju ali pa v resnici na cesti, smatramo za popolno metaforo njene knjige. A to še zdaleč ni vse. Naomi Klein z mnogimi primeri kaže, da je korporativni kapital prodrl tudi v vse pore bolj ali manj navideznega reševanja okoljskih problemov, saj poskuša profitirati na račun te stalne okoljske krize, s čimer pa podnebne spremembe pretvarja v svojevrstno doktrino šoka. Kaj pa po njenem lahko predstavlja rešitev problema ogljikovih izpustov, o katerih se pogovarjajo že od leta 1990, torej že od takrat, ko so se rodili zdaj najmlajši aktivisti, ki vse bolj dvigujejo svoj glas? Kleinova rešitev vidi v popolnem energetskem prevrednotenju našega življenja, ki pa seveda mora upoštevati posebnosti industrijskega razvoja po svetu, saj je nemogoče zahtevati od razvijajočih ekonomij, kot sta kitajska in indijska, naj bistveno zmanjšajo svoje izpuste, dokler življenjski standard njihovih prebivalcev ne pride na nivoje, primerljive zahodnim, ki so svojo fosilno industrializacijo že skurile. Lahko Zemlja zdrži to globalno industrializacijo? Težko reči. Vsekakor pa je po Naomi Klein okoljska kriza tako preteča in njene posledice tako radikalne, da bi dejansko morala spremeniti vse – sploh pa naše dolgoročno razmišljanje o okolju, ki ga bomo zapustili zanamcem.

Samo Rugelj; Bukla 116-117