Kaj pa vidva čakata?!

Name: Kaj pa vidva čakata?!
Brand: UMCO D.D.
SKU: 651249
Price: 18.90 EUR
Availability: InStock

SUZANA ZAGORC

Cena za kos z DDV. Dostava se obračuna ob zaključku nakupa.

18,90 €

Znižanje Razprodano

Različice izdelka

Broširana z zavihki

18,90 €

Na zalogi

Na zalogi v poslovalnicah takoj ali preko spletnega naročila

Preveri zalogo v knjigarnah

Status dobavljivosti: 3-5 delovnih dni

Podrobnosti o izdelku

Poglej vse

ISBN

9789616954396

Mladinska knjiga ID

651249

Leto izida

2015

Datum izida

15.09.2015

Velikost (šxdxv)

150 × 210 × 22

Status dobavljivosti

3-5 delovnih dni

Zbirka

3063

Jezik

SLO

Založnik

UMCO D.D.

Avtor

SUZANA ZAGORC

Opis

Avtorica nas v iskrivem osebno izpovednem prvencu zapelje po čustvenem toboganu, ki se vije od trenutka, ko se par odloči za otroka, kar za seboj seveda potegne nepredvidljive posledice, do neskončnega iskanja rešitev, saj zaželene nosečnosti kar ni in ni. Par na tej poti ne izgubi upanja, temveč stvari vzame v svoje roke. Podata se k mojstru uradne medicine, potem pa, v nadaljevanju, preizkusita tudi razne druge, bolj alternativne možnosti, vse z namenom, da bi naposled le dobila otroka. Ko doživljata vzpone in padce, ko upanju sledijo poraz za porazom, začnejo padati tudi maske. Vse bolj se razkriva globina njunega odnosa in spoznanje, da otrok ni projekt, temveč čudež.

Iskrena knjiga, ki seže do srca!

»Že desetletja se vsak dan srečujem s pari, ki imajo težave pri zanositvi. Številnim izmed njih tudi sam zastavim vprašanje: ‘Kaj pa vidva čakata?!’ Suzana Zagorc v knjigi z istim naslovom predstavi svojo izkušnjo njunega prizadevanja za zanositev. Ta bo v pomoč mnogim parom, ki se tudi sami soočajo s podobnimi težavami. V njej pa občuteno, brez olepševanja in s številnimi podrobnostmi odstira tančice z dogajanja na tej poti tudi vsem drugim, ki ravno s tem vprašanjem naslavljajo mnoge pare. Knjiga Kaj pa vidva čakata?! je pomembna pridobitev za naš prostor, saj tovrstne literature, ki bi opisovala celotno izkušnjo skozi oči, telo in dušo sodobne mlade ženske, v slovenščini do sedaj še nismo imeli.«

– primarij mag. Primož Reš, dr. med., specialist ginekologije in porodništva

SUZANA ZAGORC je magistra komunikologije, ki vsaj tako spretno kot svinčnik vrti tudi kuhalnico. Nekdaj je bila strastna raziskovalka zdravega življenja, sedaj pa je predvsem zagovornica uporabe lastne pameti. Enako dobro se znajde tako v visokih petah in poslovnem kostimu, kot bosa pri stoji na glavi ali z nogami trdno na tleh pri obrezovanju vinske trte. V sebi nosi vse plasti ženskosti, od čiste svetnice do prave čarovnice.

Neskončno je hvaležna za vse, kar ji daje življenje, a mostov ne ohranja za vsako ceno. Ko jih je treba podreti, gre naprej in se ne ozira nazaj.

In ko je vržena v vodo, plava. Čeprav veliko raje pleše.

Čistokrvna?

Nikoli!

Polnokrvna?

Vedno!

Intervju s Suzano Zagorc, avtorice knjige Kaj pa vidva čakata?!

Zakaj je neplodnost para še vedno tabu?

Vir: Siol.net

Vaša zelo iskrena osebnoizpovedna zgodba ženske, ki si nadvse želi imeti otroka, je za slovenski prostor posebnost.
Zanimivo pa je, da jaz sploh nisem tako odprta oseba. Bi rekla, da sem introvertirana, zadržana oseba, čeprav navzven delujem zgovorna in družabna. Glede intimnih stvari pa imam zelo zaprt krog oseb, ki jim karkoli zaupam, zato je bilo tudi zame ta knjiga en preboj. Ko sem namreč začela pisati, sem bila prepričana, da bom skrita za kakšno Majo, Matejo ali Tanjo, ko pa sem prišla do konca, pa sem pomislila: zakaj pa bi se skrivala, ali je to res tako velika sramota?

Na poti do cilja veliko vaših mask pada in projektna ženska, ki je bila na začetku, se do konca knjige malce spremeni.
Me veseli, da ste kot bralka opazili spremembo. Ne želim, da je knjiga zreducirana samo na željo po otroku. Želim, da jo bralec doživi malce širše, da je to pot vztrajnosti in boja, predvsem pa osebno osvobajajoča pot. Medtem ko doživljam osebne drame, se v meni začne podirati oseba, ki ima vse niti v rokah. Šele skozi vse padce se začne odkrivati močna želja po otroku in tudi resnica o meni, o vlogah, ki jih igram, o pričakovanjih, ki jih, hote ali nehote, izpolnjujem. V bistvu se skozi to pot na novo rojevam, z bistvom, dušo, ki sem jo že, bog ve, kdaj, izgubila.

Veliko žensk se lahko poistoveti z vašo zgodbo kot tudi z zelo iskreno povedano mislijo, kako je morala želja po otrocih zoreti. Na začetku namreč lepo opisujete, da ste na otroke v dvajsetih gledali, "kot da se z otroki življenje v bistvu konča. Sploh mi niso bili všeč"!
Želja je morala zoreti. Najprej je bil otrok projekt. Razmišljala sem, stara sem trideset let, službo in kariero imam, stanovanje tudi, partnerja, s katerim bi imela otroka, tudi. Otrok bi bil korak naprej v življenju. To je bila premišljena odločitev, za katero sem mislila, da je želja. Vendar se je tista prava želja rodila šele pozneje, skozi padce. Bolj so me brusili, močnejša je postajala.

Dotaknete se absurdnosti potrošniškega načina razmišljanja. "Ujeta sem v razmišljanje hočem-dobiti še bolje hočem-plačam-dobim. Otrok? To pa ne, na to je treba počakati."
Grozni smo. Ko govorimo o vzgoji, vemo, da se mora želja razviti, med sabo si govorimo, ne otroku vsega nuditi, ampak mi smo isti. Tega ne veš, dokler ne trčiš ob to. Ko se odločiš imeti otroka, te zanima samo to, kako do tega priti. Veš, da je znanost napredovala, da je uradna medicina na tem področju zelo razvita, da na trgu alternativne tudi ponujajo številne mogoče rešitve in ti je nelogično, da tega ne moreš doseči. Ko v glavi slišiš svoj glas, ki vpije: naredite mi že otroka!, se zgroziš nad lastnimi mislimi. A sprememba v mišljenju terja svoj čas. To, da spoznaš, da otrok ni tvoj projekt, temveč dejansko čudež življenja, terja svoj čas. Večjo lekcijo kot potrebuješ, dalj časa traja.

Skozi zgodbo potrdite, da je prav tako, da otroke res ne moremo kar tako dobiti, kot igračo na trgovinski polici.
Da znaš ceniti, mora biti žeja iskrena. Pri meni se je razkrilo, da me je pot preobrazila in šele, ko sem naredila popolno čistko v svojem življenju, sem zaslužila imeti nekaj, kar sem si želela. In ne več zgolj hotela. Za kar sem zdaj zelo hvaležna.

Veliko v knjigi razmišljate o tem, da imeti otroka pravzaprav sloni na ženski. Četudi je pri obeh medinsko gledano v redu, je ženska tista, ki nosi vso fizično in psihično bolečino ter kako je to nepravično.
A ni to grozno? Vsi viri navajajo, da je vzrok neplodnosti deljen. V tretjini primerov je vzrok pri ženski, v tretjini pri moškem, pri tretjini parov pa je nerazjasnjen. Ženske doživljamo to bolj kot svoj problem in ne najin problem. Moški imajo milijone semenčic, tudi če se najdeta zgolj ena ali dve, je to lahko dovolj.

Pri ženski pa vse sloni na kakovosti tega enega in edinega jajčeca. To je tudi edini parameter v celotni zgodbi o neplodnosti, ki ga zdravniki ne morejo preveriti. In seveda ženski lahko nudi široko polje razlogov za samorazjedanje. Jaz še zdaj ne vem, kaj je bilo pri nama, meni narobe. Glede na to, da vzrok ni bil nikoli znan in so bili vsi fizični kazalci dobri, celo odlični, je šlo mogoče lahko celo za psihološko blokado. Ne vem. A poznam ženske, ki so imele resne fizične težave in so jih zdravniki zlahka rešili, pri meni pa niso videli problema, zato je bil ta tudi težje rešljiv. Ti pa brskaš pri sebi in se kriviš.

Po neuspehih pri uradni medicini sta pogledali, kaj bi vam lahko ponudila alternativna. Kako je uradna medicina gledala na vaš skok v alternativno medicino?
Po tretji neuspešni oploditvi sem se močno vrgla v alternativo, čeprav sem se z njo spogledovala že prej, kjer sem poskusila skoraj vse, kar se je dalo. Vsak tak poizkus je trajal kar nekaj časa. Vse je proces. Vsakemu zdravilcu, vsaki dieti, vsakemu superživilu moraš dati čas, da se izkaže.

Dr. Reša, mojega zdravnika, sem vprašala, kaj bi lahko še naredila, s čim bi lahko pripomogla k temu, da bi zanosila. Vsepovsod te bombardirajo, da imaš zdravje v svojih rokah. To je po eni strani dobro, po drugi pa strašno breme, saj misliš, da je odgovornost za zdravje v celoti na tebi. In iščeš vzroke. In seveda zapravljaš. Veliko. Dr. Reš pa mi je vedno odgovarjal: nič ne morete storiti. Lahko pa poskusite, če se boste zato bolje počutili.

V službi niste govorili o svojih težavah. Kako ste lahko zaradi vseh teh hormonov, ki ste si jih vbrizgavali, sploh dobro delovali?
Če si projektno usmerjana ženska, potem lahko. V službi sem padla v delo in nisem želela razpravljati o svojih problemih. Tudi ko sem šla na bolniško, nisem povedala, zakaj. To je zelo intimna zadeva. Poleg tega nikoli ne veš, ali ti bo uspelo ali ne. Nikoli ne veš, ali se boš v službo vrnil kot poraženec ali kot zmagovalec. Ne veš, ali te bodo gledali s pomilovanjem ali ti čestitali. Tudi razumevanja si ne želiš, želiš si samo, da nihče ne ve. Čeprav imam krasne sodelavce, nisem želela deliti svoje intime.

Zanimivo je namreč, da niste želeti govoriti z njimi o tem, a na koncu se rodi knjiga, ki pove vse.
Ja, res je zanimivo, vse sem obrnila na glavo (nasmeh). Še pred domačimi sem skrivala najine težave. Vendar to ne pomeni, da bom zdaj vedno vse dala na pladenj. Za to zgodbo pa se mi je zdelo, da bi jo morala deliti.

Zakaj pa?
Ker sem prepričana, da bo zanimiva tako za druge pare, ki jih ni malo, kot za vse tiste, ki te pare spremljajo z nerazumevanjem in vprašanji: Kaj pa vidva čakata?! Poleg tega sem res želela povedati, da se včasih določenih zadev lotevamo napačno ter da je to, da imamo oviro na poti, lahko tudi največje darilo. Iz poraza v poraz v končno zmago. Vendar zmaga ne pomeni nujno tistega, kar si hotel, temveč predvsem tisto, kar potrebuješ: to, da se najdeš, da se umiriš in ustaviš, da ne letaš brezglavo od zdravnika do zdravnika, od zdravilca do zdravilca, temveč da končno razumeš vzorce, po katerih deluješ, maske, ki jih nosiš, in oklepe, ki te obdajajo. Da končno spet najdeš svojo dušo.

Bolj ko gre zgodba proti koncu, vedno bolj si dovolite tudi to, da si kdaj vzamete bolniško, da se vzamete tudi bolj na "izi" ter da je ta trenutek najpomembnejši.
Res je. Dr. Rešu nisem omenila bolniške, ker ona je res "ironman" in mi je sploh ne bi odobril. Obrnila sem se na osebnega zdravnika in mu povedala, zakaj gre. Kot psiholog me je poslušal ter mi razložil, da sem v stresu pričakovanja, tudi otroka, ki ga ni. Naj si vzamem čas, se umirim in posvetim le temu.

V vsem tem hitenju res pozabljamo, kaj je najpomembnejše.
Res je in za to smo krive predvsem same. Ne znamo se več prepustiti, na dovolimo si, da bi kdo kdaj poskrbel za nas, ne želimo izpustiti nadzora iz rok. Na vseh področjih želimo biti 200-odstotne. Vedno se podpišem pod to, da sem feministka, že zaradi vsega, kar so dosegle naše prednice, a pretirani boj za dokazovanje je prerasel vse meje in je nam v škodo, saj ne pustimo moškim ali komurkoli, da bi kdaj poskrbel za nas, prevzel breme. Da bi si kdaj pustile, da smo ženstvene.