Mirko Mahnič (1919–2018) v svojem pripovedovanju niha med željo in potrebo po ustvarjanju, navdušenjem nad (čisto) umetnostjo ter razočaranjem nad situacijo, ki duši umetnost, nad karierizmom in dvoličnostjo. Pri tem ves čas izhaja iz svojega konsistentno izdelanega odnosa do sveta in družbe, ki določa njegov odnos do drugih (od Bratka Krefta do Vitomila Zupana in Edvarda Kocbeka) in položaj v družbi: »Moje človeško in umetniško prepričanje je res daleč od marksizma. Malo mi je mar Moskva in malo Vatikan, nikoli mi ni bil blizu politični katolicizem in mi nikoli ne bo. Trdno pa verujem v vrednote socializma in blizu mi je Kristusova človeška gorkota.« Njegovi zapisi so kot iztrgani iz časa, prinašajo dokument o zgodovini. Celovito podobo avtorja pa izrisujejo drobni pobliski v njegovo zasebno življenje, v topel odnos z mamo, v navezo z bratom, v odnos do žene – drobni okruški dialogov in zamolki, ki mnogokrat povedo več kot besede.

Avtorjevi dnevniški zapisi prinašajo vpogled v konstituiranje slovenskega gledališče, filma in televizije. (Tina Bilban)


​***

Mediji o knjigi:

»Jesen prinaša dve novi knjigi esejev in razmišljanj o gledališču, a ne samo o gledališču, pač pa o kulturi in družbenem ozračju nasploh. Ena se nanaša na sodobni čas, druga na zgodnje povojno obdobje. Avtor prve, z naslovom Ljudomrznik na tržnici, je Vinko Möderndorfer. Drugo knjigo zapisov, 1948 – 1958, pa je napisal Mirko Mahnič.« - Vlado Motnikar, Radio Slovenija

​»V izbranem jeziku, polnem smisla, imenitno čtivo za ljubitelje kulturne zgodovine.« - Bernard Nežmah, Mladina

»Njegovi zapiski osmišljajo drobne idejne spopade v kulturi, spet drugod prinašajo podobe drugovanja z VitomilomZupanom, Francem Jezo, Janezom Gradišnikom, Bratkom Kreftom etc. refleksije na dnevno časopisje in knjižne novosti ter seveda pogovore z igralci in razmišljanje o njihovih nastopih, vmes pa mimogrede postreže s primerjavami med cenami in plačami, ki so dobesedno zgodovina mizerije.« - Bernard Nežmah, Mladina

»Od strani do strani se vrstijo in prepletajo avtorjevi hipni prebliski in večinoma nedatirani dnevniški zapiski, lirične impresije s sprehodov v naravi pa komentarji in kritike ter odgovori in ugovori na pisanje drugih, pisemski odlomki, družinski prizori in, bržkone najdragocenejši del gradiva, portreti sodobnikov iz gledaliških in književnih krogov.« - Iztok Ilich, 3. program Radia Slovenija – Ars, www.rtvslo.si

»Njegova zadnja knjiga, Zapisi II., od 1948-1958 je ob 100-obletnici njegovega rojstva septembra izšla pri Mladinski knjigi. Večina njegovih knjig je nastala na podlagi spominov, dnevnikov in razmišljanj o jeziku in kulturi.« - Radio Slovenija 3

»Izrisal je marsikateri zanimiv portret, obenem pa v svoje opise in zapise ujel tudi duh časa, ko je bilo druženje ob kozarčku nevarno ne le za zdravje in pamet, marveč tudi za osebno prostost, saj si za kak kritičen stavek preveč lahko šel tudi sedet. (…)Skratka branje, ki je v užitek zaradi zanimivih utrinkov iz naše bližnje kulturne zgodovine pa tudi zaradi izbranega jezika.« - Darka Zvonar Predan, Večer