Neopatriarhat enaindvajsetega stoletja zahteva, da smo pasivne, vendar ambiciozne, materinske, vendar poželjive, požrtvovalne, vendar izpolnjene – bile naj bi močne moderne ženske, obenem pa naj bi še naprej tiho prenašale vsakovrstna ponižanja, tako v ekonomskem smislu kot za štirimi stenami. Kar naprej nas preganja občutek krivde, čeprav ne vemo dobro, kaj smo pravzaprav zagrešile.

Britanska pisateljica, dramatičarka in pesnica Deborah Levy je poleg vrste kritiško priznanih romanov, zbirk kratkih zgodb in dramskih del med letoma 2014 in 2020 napisala t. i. živo avtobiografijo v treh knjigah, ki so ji prislužile uvrstitev na Guardianov seznam najboljših del 21. stoletja. V prvi, Vsega tega nočem vedeti, svoje spomine na odraščanje v Južni Afriki preplete s pronicljivo refleksijo o vlogi in položaju sodobne ženske (pisateljice) in njenem osvobajanju od še vedno neenakopravnega družbenega sistema.


***

Mediji o knjigi:

»Kot je za STA povedala prevajalka Ana Ugrinović, se tri tanke knjige izmikajo žanrskim opredelitvam, saj se v njih prepletajo različne literarne zvrsti pa tudi teme. Pisanja se je lotila iz perspektive 40- 50- in 60-letnice, kar je sicer neobičajno za avtobiografije, je pojasnila prevajalka.« - STA

»Zdi se, da s tem išče načine, kako bi prek sedanjosti govorila tudi o preteklih dogodkih.« - www.rtvslo.si

»Ana Ugrinovič (op.: prevajalka) je prevod zaradi številnih besednih iger označila za najtežjega doslej.« - Delo

»Deborah Levy položaj ženske razume predvsem kot problem partikularne usode, ki jo je le »treba vzeti v svoje roke«, kot nam radi svetujejo dobronamerneži vseh vrst, slepa pa je za temeljno zgodovinsko zacementirano socialnoekonomsko in politično razsežnost neenakosti žensk.« - Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik

»Pomemben glas pronicljive ustvarjalke, ki se bo zdaj dobro slišal tudi pri nas!« - Samo Rugelj, Vikend magazin