V avtobiografski knjigi Vrnitev: spomini Palestinke nas avtorica, ena najostrejših kritičark izraelsko-palestinskega konflikta in palestinske diaspore, seznanja z vso razsežnostjo izraelsko-palestinskega konflikta, a tudi z delovanjem palestinskega birokratskega sistema pod izraelsko nadvlado. V občutenem raziskovanju svoje palestinske pripadnosti v pogovorih s politiki, sonarodnjaki in z izraelskimi vojaki osvetljuje vlogo, ki jo imajo po vsem svetu razseljeni Palestinci.

Knjigo zaokroža spremna beseda priznanega raziskovalnega novinarja Branka Sobana »Zidovi bajonetov in mostovi vrnitve«, ki besedilo umešča v palestinsko književnost in širši zgodovinski in družbenopolitični kontekst: »O vrnitvi še posebej bridko sanjajo tisti, ki so že desetletja obsojeni na življenje v taboriščih. Ta begunska človeška mravljišča, ki so z leti marsikje že zdavnaj postala pravcata mesta, izraelska politika še posebej sovraži in jih ob vsaki priložnosti napada. Zlasti Gazo, ta največji in najstrašnejši zapor na svetu, kjer v nemogočih razmerah in v popolni blokadi živi že skoraj dva milijona Palestincev. V Izraelu se namreč dobro zavedajo, da so palestinska begunska taborišča kljub strahotni revščini in načrtni marginalizaciji pravzaprav nekakšen simbolni otok spominov, zvesto skrivališče palestinske zgodovine, ki bi jo Izrael najraje v hipu izbrisal in prikril pred svetovno javnostjo. Zato jih že desetletja surovo napada, podira in ravna z zemljo, tamkajšnje prebivalce pa razglaša za navadne nepridiprave in teroriste, ki naj jih sprejme, kdor jih hoče. […]

V knjigi Ghade Karmi, palestinske zdravnice, pisateljice, profesorice na univerzi Exeter in neutrudne aktivistke, gre po svoje za precej drugačno literaturo. Vzporednice s Kanafanijem in drugimi avtorji seveda obstajajo, saj tudi Ghada Karmi deli usodo rojakov, ki so morali leta 1948 zapustiti Palestino. Rojena je bila namreč v (današnjem Zahodnem) Jeruzalemu (1939), v četrti Katamon, kjer so do ustanovitve izraelske države v miru živeli palestinski kristjani in muslimani, med njimi mnogi znani palestinski ugledneži. Dve ulici pod njihovo hišo je denimo prebival Halil Sakakini, veliki palestinski pisatelj, pedagog in narodni buditelj, ki je bil osebni prijatelj Ghadinega očeta, jezikoslovca Hasana Saida Karmija, pozneje zaposlenega na londonskem BBC.

V hiši Sakakinovih so se pogosto zbirali vidni palestinski pisatelji in intelektualci. Najraje so besedovali v imenitni knjižnici. Ta je slovela po bogati zbirki dragocenih arabskih knjig, ki jih je Sakakini zbiral tako rekoč vse svoje življenje. Toda po ustanovitvi izraelske države so bili Palestinci iz četrti Katamon pregnani, njihovo premoženje in hiše pa zaplenjeni brez vsakršnega povračila škode. Nova oblast je Palestincem takrat pokradla najmanj trideset tisoč dragocenih knjig, tudi Sakakinijevih seveda, je pred časom ugotovil izraelski raziskovalec Giš Amit. […]