Knjiga obravnava pojav politične opozicije na Slovenskem v obdobju 1945–1980. Posveti se različnim skupinam: od opozicije znotraj same partije prek ilegalne mladinske politične opozicije v prvih letih po vojni do opozicije v krogih kulturniških delavcev, ki so delovali ob literarnih revijah (Beseda, Revija 57, Perspektive). Posebna pozornost je namenjena tudi pojavu t. i. disidentstva Sloveniji in političnemu nasilju. 

Knjiga je tudi izraz napora, da bi se javni diskurz, povezan z delovanjem opozicije v Sloveniji po drugi svetovni vojni, dvignil nad neobjektivne dnev¬nopolitično obarvane razprave na to temo, ki smo jim priča skoraj vsak dan.

Aleš Gabrič (1936) je raziskovalec na inštitutu za novejšo zgodovino, avtor in urednik več znanstvenih monografij.


***

Mediji o knjigi 

»Gabriča so zanimale opozicije komunistični oblasti v Sloveniji v primerjavi s tistimi, ki so bile v Beogradu in Zagrebu, zlasti pa vprašanje, zakaj sta omenjeni mesti imeli opozicijo z nekaj deset ljudmi, v Sloveniji pa je bilo na "največjem sestanku devet ljudi, pa še ti niso vedeli, kaj naj naredijo." - STA

»Je pa piscu uspelo razbliniti sliko o enotnem obdobju vladavine trde roke, denimo to, da s Titom in njegovimi v javnosti sploh ni bilo dopustno polemizirati.« - Bernard Nežmah, Mladina

»Gabrič vzame pod drobnogled Slovenijo in Jugoslavijo prvih petnajst let po koncu druge svetovne vojne, ko je oblast postala komunistična in je sprva še dopuščala izvolitev nekaterih članov drugih strank v skupščino, kmalu zatem pa so bile stranke ukinjene in politična alternativa praktično neustavna.« - Bukla