Uvod v zen budizem je kultno delo, ki skozi seznanjanje z duhovnimi, filozofskimi, zgodovinskimi in praktičnimi vidiki tega samosvojega budističnega odvoda počasi preseže naslov in ustoliči idejo zena kot načina (celovitega) življenja in mišljenja.

Kljub temu da so vzhodnjaške duhovne prakse že zdavnaj prešle sito zahodnjaške kulture in po ohladitvi kontrakulturnega duhovnega vrenja postale del širše dostopne priročniške in druge self-help ponudbe, Uvod v zen budizem še vedno odpira temeljna in pogosto napačno odgovorjena vprašanja, kaj sploh je zen, kako ga prakticirati in kaj pomeni njegova popularizacija.

Knjiga, ki je prvotno izšla leta 1934, danes velja za študijo, ki je imela izjemen vpliv na percepcijo in razširjanje zena znotraj zahodnega sveta. Daisetz Teitaro Suzuki (1870 – 1966) je bil japonski preučevalec zena, šin budizma in azijskih religij, akademski predavatelj ter prevajalec iz kitajščine, japonščine in sanskrta. Kot študent na Univerzi v Tokiju je pod vodstvom mojstra Sojena Šona začel prakticirati in študirati zen. Sojen ga je v 90. letih 19. stol. povabil v Združene države Amerike, kjer je Suzuki začel svojo plodno prevajalsko in znanstveno kariero. Po številnih gostovanjih na univerzah v ZDA in Evropi se je Suzuki v drugem desetletju 20. stol. vrnil na Japonsko, kjer je leta 1921 dobil profesuro na budistični univerzi Otani v Kjotu.

Med leti 1927 in 1934 je v angleščini izdal serijo treh knjig z naslovom Eseji o zen budizmu (Essays on Zen Buddhism), s katerimi se je uveljavil kot eden največjih poznavalcev zena na zahodu. Kasneje je objavil več knjig, med njimi tudi Uvod v zen budizem, Priročnik zen budizma (Manual of Zen Buddhism) ter Zen in japonska kultura (Zen and Japanese Culture). Sodeloval je tudi pri knjigi Zen budizem in psihoanaliza (Zen Buddhism and Psychoanalysis) Ericha Fromma. Leta 1963 je bil tudi med nominiranci Nobelove nagrade za mir.