Kaj če ni vselej smiselno zagovarjati »svobode«? Kaj če včasih prav zagovarjanje »svobode« zahrbtno vodi v upravičevanje zatiranja in gospostva? In navsezadnje, kaj če je v taki situaciji fatalistična drža ne samo razumna, temveč tudi edina omogoča resnično svobodo? Mar to ne bi bilo komično? Ukinimo svobodo se začne s trivialno, pa vendar redko izrečeno opazko: veliki misleci svobode (denimo Descartes, Kant, Hegel in Freud) so bili obenem tudi zagovorniki predestinacije.

Knjiga rekonstruira zgodovino novoveške racionalistične filozofije (in njene predzgodovine v Martinu Luthru) z diskusijo o tem, kako natančno je fatalizem lahko uporaben za kritiko ideologije, uperjeno proti dominantnim ideologijam svobode izbire. Ideologije začenjajo z domnevo, da je svoboda nekaj, kar imamo (in česar smo lastniki). Kako naj se znebimo te domneve? Odgovor racionalnega fatalizma je, da moramo misliti najslabše, najslabše, ki se je vselej že zgodilo, da nismo vselej že svobodni, da svoboda ni lastnina; da ni že od nekdaj naša last.

Ukinimo svobodo pokaže, da ta fatalistična zavrnitev svobode (izbire) kot predpogoja svobode ni niti tragični niti eksistencialistični argument, kaj šele pasivno nihilistični. Knjiga pokaže, da je bil ta argument v novoveškem racionalizmu vselej znova dojet kot komični argument. Prvi korak v komediji fatalizma je, da izgubimo, česar nimamo (svobodo), tako da v drugem koraku lahko napravimo tisto, kar se zdi nemogoče. Duhovitost fatalizma je v tem, da nas sooči z breznom nesvobode in nas tako prisili dojeti, da je (samo skozi) nemogoče (mogoče) nadaljevati.