Letne naročnine - Revije

Trikrat ne

Image for Trikrat ne from emkaSi
+ / - Hover over image to Zoom
Other Views

    Trikrat ne

    Broširana - 13. jun 2011
    ( 4 )
    ISBN/EAN:P_9789612317775
    Redna cena: 19,95 €

    V pogovoru z zgodovinarko in italijansko novinarko Milo Orlić zaobjame tržaški pisatelj Boris Pahor dolga in viharna obdobja polminule zgodovine. Med drugim spregovori o tragedijah preteklega stoletja in svoje izkušnje s tremi velikimi totalitarizmi 20. stoletja: fašizmom, nacizmom in komunizmom, izkušnje taboriščne in politične deportacije.  

    Zgodba enega največjih živečih Slovencev se je začela 26. avgusta 1913. Leta 1920 je Pahor kot komaj sedemletni deček gledal, kako je gorel slovenski Narodni dom v Trstu. A to je bil samo uvod v dolga desetletja preganjanja in preziranja. Pahor je na lastni koži izkusil najbolj mračne evropske totalitarizme. V zapore in koncentracijska taborišča so ga tlačili italijanski fašisti in nemški Gestapo. Preživel je morijo zloglasnega Dachaua. Jugoslavija je po vojni namerno pozabila nanj. Zakaj takšno zatiranje? Vedno je bil pokončen človek. Mislil je s svojo glavo in si to upal tudi zapisati – jasno, neposredno in na najvišji literarni ravni. Umov in moralnih avtoritet njegovega kova v vsej zgodovini nismo imeli veliko. Politični povzpetniki vseh barv so ga zato hoteli utišati.
    Zato so Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nekropola in Spopad s pomladjo (seveda tudi druga Pahorjeva dela) takoj ob izidu v drugi polovici prejšnjega stoletja po zaslugi sistematičnega zavračanja komunističnih oblasti ostala prezrta. A ne tudi izbrisana. Novo pomlad doživljajo z osamosvojitvijo Slovenije, ko je Pahor končno prejel priznanje za svoje izjemno delo in moralno držo. Leta 1992 je prejel Prešernovo nagrado – naše najvišje priznanje za dosežke v kulturi. Odlikovan je bil s častnim znakom svobode Republike Slovenije. V začetku letošnjega leta je bil predlagan za Nobelovo nagrado za literaturo.
    Danes so Pahorjeva dela med najbolj prepoznavnimi slovenskimi knjigami v svetu. Prevedene so v številne evropske in svetovne jezike. Njegov zavidljiv literarni opus Evropa kakor zaklad iz pozabljene omare odkriva šele več desetletij po prvih objavah. Pahor, ki je tudi sam pisal v tujih jezikih, prejema priznanja in izraze spoštovanja iz predsedniških palač najpomembnejših evropskih držav. Zaradi pisanja v francoščini ga Francozi postavljajo na posebno mesto med evropskimi pisatelji. V zahvalo za bogatenje njihovega jezika mu je Francija leta 2007 podelila naziv vitez legije časti – eno najvišjih državnih odlikovanj, ki ga je začel podeljevati Napoleon I. Morda največje priznanje sploh pa je prejel od Italijanov, ki so mu za roman Nekropola podelili prestižno nagrado Premio Napoli. Središče Pahorjevega zgodnjega dela je namreč prav opisovanje Mussolinijevega fašističnega terorja, zaradi katerega je gorel Narodni dom. Pahorjeve najostrejše puščice letijo na italijansko oblast v Trstu, pod katero je prvič izkusil zapor. Ob tem pa še na nasilno asimilacijo, zatiranje vsega slovenskega, odrekanje pravic do uporabe slovenskega jezika in do človeka vrednega življenja. Nagrada z italijanske strani meje je tako ena največjih zmag in simbolno priznanje zločinov, storjenih nad slovenskim prebivalstvom pod italijansko okupacijo. Nekaj, česar politikom dolga desetletja ni uspelo doseči.

    Iz Bukle:

    Zadnje tedne tudi pri nas duhove buri knjiga Dvignite se! Stéphana Hessla, svojevrsten manifest nenasilnemu uporu proti sedanji družbeni ureditvi. Vendar včasih ni treba oditi čez mejo po navdih za spreminjanje obstoječega sveta. Boris Pahor (1913) je živa legenda upora proti totalitarizmu v vseh pojavnih oblikah na naših tleh v preteklem stoletju, torej fašizmu, nacizmu in komunizmu, ki mu je s svojo pokončnostjo vsakič rekel ne in ga s svojo neizmerno vitalnostjo tudi preživel. Knjiga Trikrat ne je napisana kot knjiga intervju, osebnoizpovedno formo pa dopolnjujejo odlomki iz Pahorjevih, pa tudi drugih del, s katerimi avtor še na umetniški način osvetljuje družbenopolitično ozračje posameznega obdobja in svoj položaj v njem. Od požiga Narodnega doma v Trstu leta 1920, ki se je Pahorju neizbrisno vtisnil v spomin, do leta 1975, ko je izšel njegov intervju s Kocbekom, Pahorju pa do demokratizacije po Titovi smrti potem niso izdajali knjig, je Trikrat ne himna človekovi neuklonljivosti.
    - Samo Rugelj

    SkrijPoglej več
    Deli:
    - 1 + 19,95 €
    Na zalogi, dobava takoj.
    Dodaj v košarico

    Opis

    V pogovoru z zgodovinarko in italijansko novinarko Milo Orlić zaobjame tržaški pisatelj Boris Pahor dolga in viharna obdobja polminule zgodovine. Med drugim spregovori o tragedijah preteklega stoletja in svoje izkušnje s tremi velikimi totalitarizmi 20. stoletja: fašizmom, nacizmom in komunizmom, izkušnje taboriščne in politične deportacije.  

    Zgodba enega največjih živečih Slovencev se je začela 26. avgusta 1913. Leta 1920 je Pahor kot komaj sedemletni deček gledal, kako je gorel slovenski Narodni dom v Trstu. A to je bil samo uvod v dolga desetletja preganjanja in preziranja. Pahor je na lastni koži izkusil najbolj mračne evropske totalitarizme. V zapore in koncentracijska taborišča so ga tlačili italijanski fašisti in nemški Gestapo. Preživel je morijo zloglasnega Dachaua. Jugoslavija je po vojni namerno pozabila nanj. Zakaj takšno zatiranje? Vedno je bil pokončen človek. Mislil je s svojo glavo in si to upal tudi zapisati – jasno, neposredno in na najvišji literarni ravni. Umov in moralnih avtoritet njegovega kova v vsej zgodovini nismo imeli veliko. Politični povzpetniki vseh barv so ga zato hoteli utišati.
    Zato so Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nekropola in Spopad s pomladjo (seveda tudi druga Pahorjeva dela) takoj ob izidu v drugi polovici prejšnjega stoletja po zaslugi sistematičnega zavračanja komunističnih oblasti ostala prezrta. A ne tudi izbrisana. Novo pomlad doživljajo z osamosvojitvijo Slovenije, ko je Pahor končno prejel priznanje za svoje izjemno delo in moralno držo. Leta 1992 je prejel Prešernovo nagrado – naše najvišje priznanje za dosežke v kulturi. Odlikovan je bil s častnim znakom svobode Republike Slovenije. V začetku letošnjega leta je bil predlagan za Nobelovo nagrado za literaturo.
    Danes so Pahorjeva dela med najbolj prepoznavnimi slovenskimi knjigami v svetu. Prevedene so v številne evropske in svetovne jezike. Njegov zavidljiv literarni opus Evropa kakor zaklad iz pozabljene omare odkriva šele več desetletij po prvih objavah. Pahor, ki je tudi sam pisal v tujih jezikih, prejema priznanja in izraze spoštovanja iz predsedniških palač najpomembnejših evropskih držav. Zaradi pisanja v francoščini ga Francozi postavljajo na posebno mesto med evropskimi pisatelji. V zahvalo za bogatenje njihovega jezika mu je Francija leta 2007 podelila naziv vitez legije časti – eno najvišjih državnih odlikovanj, ki ga je začel podeljevati Napoleon I. Morda največje priznanje sploh pa je prejel od Italijanov, ki so mu za roman Nekropola podelili prestižno nagrado Premio Napoli. Središče Pahorjevega zgodnjega dela je namreč prav opisovanje Mussolinijevega fašističnega terorja, zaradi katerega je gorel Narodni dom. Pahorjeve najostrejše puščice letijo na italijansko oblast v Trstu, pod katero je prvič izkusil zapor. Ob tem pa še na nasilno asimilacijo, zatiranje vsega slovenskega, odrekanje pravic do uporabe slovenskega jezika in do človeka vrednega življenja. Nagrada z italijanske strani meje je tako ena največjih zmag in simbolno priznanje zločinov, storjenih nad slovenskim prebivalstvom pod italijansko okupacijo. Nekaj, česar politikom dolga desetletja ni uspelo doseči.

    Iz Bukle:

    Zadnje tedne tudi pri nas duhove buri knjiga Dvignite se! Stéphana Hessla, svojevrsten manifest nenasilnemu uporu proti sedanji družbeni ureditvi. Vendar včasih ni treba oditi čez mejo po navdih za spreminjanje obstoječega sveta. Boris Pahor (1913) je živa legenda upora proti totalitarizmu v vseh pojavnih oblikah na naših tleh v preteklem stoletju, torej fašizmu, nacizmu in komunizmu, ki mu je s svojo pokončnostjo vsakič rekel ne in ga s svojo neizmerno vitalnostjo tudi preživel. Knjiga Trikrat ne je napisana kot knjiga intervju, osebnoizpovedno formo pa dopolnjujejo odlomki iz Pahorjevih, pa tudi drugih del, s katerimi avtor še na umetniški način osvetljuje družbenopolitično ozračje posameznega obdobja in svoj položaj v njem. Od požiga Narodnega doma v Trstu leta 1920, ki se je Pahorju neizbrisno vtisnil v spomin, do leta 1975, ko je izšel njegov intervju s Kocbekom, Pahorju pa do demokratizacije po Titovi smrti potem niso izdajali knjig, je Trikrat ne himna človekovi neuklonljivosti.
    - Samo Rugelj

    O avtorju

    -Boris Pahor-

    Zgodba enega največjih živečih Slovencev se je začela 26. avgusta 1913. Leta 1920 je Pahor kot komaj sedemletni deček gledal, kako je gorel slovenski Narodni dom v Trstu. A to je bil samo uvod v dolga desetletja preganjanja in preziranja. Pahor je na lastni koži izkusil najbolj mračne evropske totalitarizme. V zapore in koncentracijska taborišča so ga tlačili italijanski fašisti in nemški Gestapo. Preživel je morijo zloglasnega Dachaua. Jugoslavija je po vojni namerno pozabila nanj. Zakaj takšno zatiranje? Vedno je bil pokončen človek. Mislil je s svojo glavo in si to upal tudi zapisati – jasno, neposredno in na najvišji literarni ravni. Umov in moralnih avtoritet njegovega kova v vsej zgodovini nismo imeli veliko. Politični povzpetniki vseh barv so ga zato hoteli utišati.

    Zato so Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nekropola in Spopad s pomladjo (seveda tudi druga Pahorjeva dela) takoj ob izidu v drugi polovici prejšnjega stoletja po zaslugi sistematičnega zavračanja komunističnih oblasti ostala prezrta. A ne tudi izbrisana. Novo pomlad doživljajo z osamosvojitvijo Slovenije, ko je Pahor končno prejel priznanje za svoje izjemno delo in moralno držo. Leta 1992 je prejel Prešernovo nagrado – naše najvišje priznanje za dosežke v kulturi. Odlikovan je bil s častnim znakom svobode Republike Slovenije. V začetku letošnjega leta je bil predlagan za Nobelovo nagrado za literaturo.

    Danes so Pahorjeva dela med najbolj prepoznavnimi slovenskimi knjigami v svetu. Prevedene so v številne evropske in svetovne jezike. Njegov zavidljiv literarni opus Evropa kakor zaklad iz pozabljene omare odkriva šele več desetletij po prvih objavah. Pahor, ki je tudi sam pisal v tujih jezikih, prejema priznanja in izraze spoštovanja iz predsedniških palač najpomembnejših evropskih držav. Zaradi pisanja v francoščini ga Francozi postavljajo na posebno mesto med evropskimi pisatelji. V zahvalo za bogatenje njihovega jezika mu je Francija leta 2007 podelila naziv vitez legije časti – eno najvišjih državnih odlikovanj, ki ga je začel podeljevati.

    Napoleon I. Morda največje priznanje sploh pa je prejel od Italijanov, ki so mu za roman Nekropola podelili prestižno nagrado Premio Napoli. Središče Pahorjevega zgodnjega dela je namreč prav opisovanje Mussolinijevega fašističnega terorja, zaradi katerega je gorel Narodni dom. Pahorjeve najostrejše puščice letijo na italijansko oblast v Trstu, pod katero je prvič izkusil zapor. Ob tem pa še na nasilno asimilacijo, zatiranje vsega slovenskega, odrekanje pravic do uporabe slovenskega jezika in do človeka vrednega življenja. Nagrada z italijanske strani meje je tako ena največjih zmag in simbolno priznanje zločinov, storjenih nad slovenskim prebivalstvom pod italijansko okupacijo. Nekaj, česar politikom dolga desetletja ni uspelo doseči.

    Ostale knjige tega avtorja

    Podrobnosti o izdelku

    • Jezik: slovenski
    • Leto izida: 2011
    • Število strani: 120
    • ISBN/EAN: 9789612317775
    • Mere izdelka vxš: 20,4 x 14
    • Vezava: Broširana
    • Datum Izida: 13.06.2011
    • Založba: Cankarjeva Založba, d.o.o.
    • Avtor: Boris Pahor
    • Povprečna ocena:
      ( 4 )

    Oglejte si več iz oddelkov:

    Mnenja kupcev

    Povprečna ocena kupcev:

    (3)
    (0)
    (0)
    (0)
    (1)
    ( 4 )
    Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:

    Komentarji