Roman je osrednji del zgodovinske trilogije o slavnem srednjeveškem perzijskem matematiku, astronomu, filozofu in pesniku Omarju Hajamu.

Prva knjiga, Seme smrti, govori o življenju mladega Hajama, ki šele začenja svojo znanstveno in umetniško kariero, Tolažba nočnega neba pa pripoveduje o Hajamovi zreli dobi, o vrhuncu njegovega uspeha, ko je kot avtor novega koledarja deležen velikih priznanj, kar mu zagotavlja status dvornega astronoma in velik dohodek. To je tudi čas Hajamovega usodnega prijateljstva s proslulim učenjakom in verskim fanatikom Hasan ibn Sabo, čas, ko se v državi začnejo nemiri: uporniki prevzamejo večji del cesarstva in ustvarijo ločeno državo. Pripravljajo se verske vojne, nekoč mogočno cesarstvo pretresajo dvorne spletke, pojavljajo se teroristične skupine. Karahasan se pri mojstrskem pisanju opira na svoj izbrušeni slog in eruditsko poznavanje zgodovine, pri čemer prikaže razkošje vzhodnjaške tradicije in modrosti.

Dževad Karahasan (1953) je bosanski romanopisec, dramatik, esejist in profesor dramaturgije ter zgodovine drame in gledališča. Je avtor številnih dram, najbolj pa je zaslovel z romani: Vzhodni divan (1989, slov. 2007), Šahrijarjev prstan (1996), Sara in Serafina (1999, slov. 2011), Nočni shod (2005, slov. 2011), O čem pripoveduje pepel (2015). Piše kratko prozo: Poročila iz temne dežele (2007) in eseje: O jeziku in strahu (1987), Knjiga vrtov (2002). Prejel je številne literarne nagrade, mdr. nagrado za najboljši jugoslovanski roman leta 1990, Herderjevo nagrado (1999), nagrado vilenico (2010), Goethejevo nagrado (2012).