Kanadska pisateljica Margaret Atwood je leta 1985 napisala zgodbo o Gileadu, fanatični republiki v nedoločljivi prihodnosti, kjer vladata šovinizem in diktatura. Zdaj je pred vami težko pričakovano novo poglavje te ne tako oddaljene prihodnosti. Deklina zgodba se nadaljuje.

Deklina zgodba je postala klasika, njene dekle simbol upora proti kratenju človekovih pravic. Štirideset let pozneje pa se zdi, da je razčlovečena šovinistično fundamentalistična prihodnost bližje, kot smo mislili.

Margaret Atwood (1939), uveljavljena kanadska pisateljica, pesnica in esejistka, je napisala vrsto romanov, med drugim Preročišče, Na površje, Slepi morilec, Zadnji človek in seveda Deklino zgodbo iz leta 1985, ki je že prej veljala za njeno najbolj odmevno delo, po uspehu televizijske serije pa je doživela pravi bralski preporod po vsem svetu. Zato je bilo njeno nadaljevanje ena najtežje pričakovanih knjig.


***

Mediji o knjigi:

»Še pred izidom so bili Testamenti nominirani za britansko literarno nagrado booker. Prestižno nagrado je nato Margaret Atwood zanje tudi prejela, si jo je pa delila z britansko pisateljico Bernardine Evaristo, ki je bila nagrajena za knjigo Girl, Woman, Other.« - STA

»Gre za teokratsko diktaturo, ki korenini v puritanstvu 17. stoletja in je nadomestila ameriško liberalno demokracijo.« - Primorski dnevnik

»Obvezno za vse navdušence nad Deklino zgodbo!« - Samo Rugelj, Vikend

»Tisto, kar Atwoodova v obeh knjigah pusti v podtekstu, pa ni le vprašanje, ali je mogoče, da neka razvita družba tako nazaduje - to zdaj že živimo in to se ne dogaja prvič -, ampak predvsem, kakšna je pri tem vloga preostalega »svobodnega« sveta.« - Tanja Lesničar- Pučko, Dnevnik

»Opis vladavine strahu, začinjene z vrhunskimi metodami spletkarjenja, v katerem nekatere ženske lahko najdejo zapleteno pot do upora, je tako rekoč kar zahteval nadaljevanje, v zahvalah v Testamentih je avtorica zapisala, da so bili »deloma napisani v glavi bralcev njihove predhodnice, Dekline zgodbe, ki se niso nehali spraševati, kaj se je zgodilo po koncu tega romana.« - Igor Bratož, Delo

»Novi roman se žanrsko spogleduje z vohunsko srhljivko, saj se z njim podajamo na lov za vohunom v Gileadu.« - www.rtvslo.si

»Testamenti so testament Gileada, ki propade bolj zato, ker se notranje razkroji kot zaradi zunanjega sovražnika. So sistemi, ki se sklicujejo na Boga, ta pa se - hvala bogu - odloči drugače.« - Miha Naglič, Gorenjski glas

»Kot bralci smo povabljeni v svet teme, kjer so ženske brutalno izkoriščane, so le ničvredne številke. Knjiga nagovarja k vprašanjem. Živimo patriarhalno ali matriarhalno svobodo? Ali tiranijo?« - Urška Krišelj Grubar, Zarja & Jana

»Novi roman odgovarja na nekatera vprašanja , ki so se bralcem zastavljala ob branju prve knjige, ponovno pa govori tudi o mizoginiji, nasilju nad ženskami, ženski (ne)svobodi, ženskih reproduktivnih pravicah itd.« - www.airbeletrina.si

»Pri tem so Testamenti seveda kompozicijsko spretno napisana in imenitno prevedena literarna zaostritev sveta, v kakršnega se zlahka zadrsamo, kjerkoli že smo se znašli.« - Matej Bogataj, Mladina