Štefan Vevar

Štefan Vevar (rojen v Slovenj Gradcu leta 1953, diploma in magisterij na germanistiki Filozofske fakultete v Ljubljani) je prevajalec iz nemške književnosti s poudarkom na delih klasičnih avtorjev od obdobja klasike (Goethe, Schiller) in romantike (Novalis, Heine) prek realizma (Theodor Fontane, Adalbert Stifter) in modernizma (Broch, Musil) do sodobnih vodilnih imen nemške literature (Friedrich Dürrenmatt, Libuše Moníková, Jurek Becker, Günter Grass, Robert Schneider, Christoph Ransmayr, Sten Nadolny, Heiner Müller, W. G. Sebald, Arno Geiger). Prevaja tudi liriko Novalisa, Goetheja, Heineja, Ericha Frieda, Raoula Schrotta, Roberta Schindla, Oswalda Eggerja itn. Je član Društva slovenskih književnih prevajalcev, leta 1999 dobitnik Sovretove nagrade za prevod Goethejevih Učnih let Wilhelma Meistra, avtor prevodoslovnih in teatroloških objav ter spremnih študij k literarnim prevodom.

Pri odločanju o tem, česa se bo lotil kot prevajalec, ga bolj vodi trajna vrednost literarnega dela, v katero verjame, kot pa trenutni odmev ali nagrada, ki jo kakšno delo dobi. Osebno ga bolj prepriča delo, ki (nagrajeno ali ne) ni muha enodnevnica in ki žarči še dolgo potem, ko izide, ter s tem trka na vrata templja klasikov. Bolj ga tudi privlači literatura, ki ima temo in slog, manj tista s priučenim slogom kreativnih delavnic. In ljubša mu je literatura nadarjenih pripovedovalcev, mojstrov dobre zgodbe, kot zgolj slogovnih mojstrov s šibko fantazijo in omejeno vednostjo. Priznava, da lahko slog slednjih včasih zelo posrečeno postane zgodba sama. A ima vendarle občutek, da dominacija sloga nakazuje, da avtorju manjka občečloveške vednosti in smisla za dobro zgodbo, za pomenljive drobce, za opazovanje tisočerih nastavkov, iz katerih se spletajo kompleksni literarni svetovi. In seveda so mu najljubši tisti, pri katerih sta obe kategoriji srečno združeni. In spet ljubši tisti med njimi, ki imajo svoje junake radi, ki jih opisujejo v prizanesljivih tonih, a se, da sentiment ne preide v patos, zatekajo k mehkobni ironiji. In manj ljubi so mu tisti redkejši, ki svojih junakov ne marajo, za katere literatura ni devocija, temveč nekaj drugega, recimo razreševanje osebnih problemov ali morda sredstvo za rehabilitacijo ranjene psihe.

Sicer pa v prevodih išče zven, ki ni brez zveze z muzikalnostjo in z glasbenim posluhom, in tak urbanizem stavka in besedila, da arhitektura pomenov lahko prosto diha, ritmično utripa med polnimi dobami bistvenega in praznimi dobami pomožnega v stavku.

Najraje prevaja liriko in roman. Sploh pa se pri prevajanju veliko sprašuje po marsičem. Največ zadoščenja najde v prevajanju reglementirane lirike; je kakor brušenje kamna, dokler se skoz črno sklenino ne poblisne nekaj diamantu podobnega. In ko se vpraša, kdo naj bi prevajal poezijo, sliši klišejski odgovor: pesniki. Ob tem se zamisli in odgovor iztanjša: ne vsi, sploh pa ne vsi tisti, ki jim tako pravimo. Pesniki po svojem potencialu, to pa že, tankočutneži, ki premorejo umetniško pronicljivost in stilno bogastvo izraznih možnosti, četudi tega daru, te senzibilnosti niso pripravljeni »vpreči v voz lastne poezije«.

In če se po čem ne sprašuje, se ne po tem, zakaj prevaja.

Štefan Vevar
Izdelki: (  1 - 11 od 11  )
:
:

  • Dodaj v košarico
    Primerjaj
  • Dodaj v košarico
    27,00 €
    Primerjaj
  • Dodaj v košarico
    Primerjaj
  • Dodaj v košarico
    28,90 €
    Primerjaj
  • Dodaj v košarico
    Primerjaj
  • Dodaj v košarico
    Primerjaj
  • Dodaj v košarico
    Primerjaj
  • Dodaj v košarico
    Primerjaj
  • Dodaj v košarico
    Primerjaj
  • Dodaj v košarico
    Primerjaj
  • Dodaj v košarico
    Primerjaj

Filtri