Tik po osamosvojitvi je zakotni slovenski kraj, Jurklošter, prizorišče surovega strelskega obračuna. Osrednji krivec zanj postane računalničar Peter Prah, ki je sicer tisto noč preživel z mladoletno natakarico Ano. Kljub trdnemu alibiju ga, nedolžnega, obtožijo napeljevanja k streljanju, za slednje pa obtožijo zapitega komunalnega delavca Draga Hrovata. Prah najame odvetnika Domna Dimca, dobrega prijatelja Mateja Žigarta – tožilca, ki zastopa obtožbo v kazenskem postopku. Proces traja dvajset let in Peter Prah je kljub odvetnikovim naporom obsojen. Družina ga zapusti, življenje se mu spreobrne.

Ob tej, osrednji, potekajo še vzporedne zgodbe, v središču vseh pa je sodišče. Ena od njih je denacionalizacijska zgodba Domnovega očeta Janeza Dimca, politika in gospodarstvenika, druga je zgodba oblastnega, brezobzirnega Mateja Žigarta, ob obeh pa je še zgodba odvetnika Domna Dimca, ki po osebni tragediji svoje življenje posveča predvsem sodnim primerom.

Novi roman Igorja Karlovška je večplasten; je roman o slovenski tranzicijski in posttranzicijski stvarnosti, predvsem o tistih njenih segmentih, ki dnevno zapolnjujejo naše medije: delovanje sodstva, denacionalizacijska vprašanja, sistemska korupcija, bančne luknje. Pri tem je v središču avtorjevega zanimanja posameznik, več njih, ki nezavedno, nehote ali pa po igri naključij zdrsijo v njim bolj ali manj tuje, zanje bolj ali manj uničujoče kolesje nekega sistema. Slednji deluje kot brezhiben, podmazan stroj, ki – čeprav (ali pa ravno zato, ker) ga 'poganjajo' ljudje – neobvladljivo vozi po povsem samosvoji tirnici.

Karlovškov pristop k tem temam je vse prej kot predvidljiv ali enostranski in je prefinjeno analitičen: pred bralcem v preletu osebnih, družinskih zgodb brezkompromisno, toda občuteno in s posluhom za humor razgrinja vzroke za to, da je Slovenija danes tam, kjer je. A, kot že rečeno, Sodišče ni kronika nekega časa, je predvsem tudi pripoved o različnih oblikah ljubezni, o mejah prijateljstva, pripoved o tem, kako so meje med dobrim in zlim, med etičnim in neetičnim, med pravilnim in napačnim lahko izjemno tanke in zabrisane – in vedno tudi individualno pogojene. Sodišče je nedvomno eden izmed Karlovškovih ustvarjalnih vrhuncev.