Zgodovinska, arhivsko-dokumentarna in biografska študija ameriškega zgodovinarja in raziskovalca delavskih gibanj je prva celovitejša biografija Louisa Adamiča, na katero smo dolgo čakali. Je plod avtorjevega desetletnega arhivskega raziskovanja v ZDA in v Sloveniji, a tudi vzgiba ob spoznanju, da o Louisu Adamiču v ZDA danes skoraj nihče ne govori niti se ga ne spominja, študentje ga tako rekoč ne poznajo, čeprav je bil zelo pomembna oseba v zgodovini ZDA in širše v boju za demokracijo, njegova dela pa so neizčrpni vir terenskih raziskav, izkušenj, lucidnih razmišljanj, vzor za pristno človekoljubno zavzemanje. Vsa ta dejstva veljajo tudi za slovenski prostor.

Kot pravi avtor knjige: »Živimo v Ameriki, okuženi z nativizmom, rasizmom in korporativno hegemonijo ter zunanjo politiko, ki zagovarja ekonomski kolonializem. Imamo rekordno število deportacij, pogoste policijske napade na temnopolte ter vodstvo, ki zadovoljuje strasti najbogatejših Američanov in zagovornikov belske nadvlade. Zato je oživitev Adamičeve zapuščine, da bi z njo bolje razumeli svojo protifašistično preteklost, ključno za našo prihodnost.«

Adamič je spoznal, da pot v svet, kakršnega si želi, pomeni revolucionirati sedanjost z redefiniranjem njenega odnosa do preteklosti. To je pomenilo tudi nasprotovati ideji, da je zgodovina ZDA anglosaška. Poudaril je, da je zaradi napačne interpretacije zgodovine ZDA videti, kot da so tujci in Afroameričani na obrobju ekonomskega, socialnega, kulturnega in političnega razvoja države. Te skupine bi morale biti v središču vsake razlage o nastanku sodobne Amerike, saj so jo zgradile tako fizično kot kulturno. Zapisal je tudi, da bodo trditve politikov o tem, da so naklonjeni enakosti, zvenele prazno, dokler ne bodo sprejeli zakonov, s katerimi bodo odpravili segregacijo in nativistično politiko. Knjiga Smrt fašizmu ni linearna biografska pripoved, ampak je sodobna problemska študija, ki razkriva sistemski (ne le ameriški) rasizem, povezan s puritanstvom in imperializmom, rdeča nit pa je Adamičev boj za resnično demokracijo, odprtost, sodelovanje, poudarjanje tvornih zmožnosti ljudi – Adamič je bil kljub trpkim izkušnjam vztrajen v sekularnem, temeljno človeškem ozaveščanju ljudi, da bi spregledali sistemske krivice, ki se jim lahko uprejo in se borijo proti njim. V tem je bil izrazito moderen in svetovljanski.

Knjiga, ki jo zaokroža spremna beseda zgodovinarja Boža Repeta, vsebuje tudi foto-dokumentarno prilogo z Adamičevimi fotografijami in pismi.