Teoretska in družbenokritična študija o institucionalnem patriarhatu in vprašanju emancipacije žensk, ki ne zapada v posplošene ideološke prikaze obravnavanih tematik, temveč se opira na podrobne analize primerov in njihovo širšo zgodovinsko umeščenost. Kot politično-ekonomski in s tem družbeni ureditvi sta socializem in kapitalizem uveljavila različna pogleda na identiteto, možnost delovanja in samouresničenja žensk, pri čemer sta jima podelila različni vrsti družbeno-ekonomskega državljanstva in socialnih pravic. Za socializem je značilno, da je sistematično zarezal v patriarhalno tkivo kapitalistične družbe in odpravil spone institucionalnega patriarhata, ki določa tudi naravo vezi v družinskih skupnostih. Vizijo pravične družbe in emancipacije žensk je prvenstveno gradil na strukturno-vsebinski ravni, s tem pa na sistemski in splošno uveljavljeni družbeno-ekonomski emancipaciji žensk. Za kapitalizem v vseh njegovih oblikah, vključno s socialdemokratično in neoliberalno različico, pa je značilno, da patriarhat sistematično utrjuje in poglablja, saj je ta neposredno povezan s prisvajanjem in akumulacijo pozasebljenega kapitala (zgornje plasti piramidno ponastavljene družbe), ki izhaja iz ustvarjanja različno podplačane ali neplačane in hierarhično segmentirane delovne sile. Pri teh procesih institucionalni patriarhat s svojo konstrukcijo spolnih razlik in iz tega izhajajoče porazdelitve vlog med moškimi in ženskami igra eno od ključnih vlog. Razčlenjevanje teh procesov in njihova umestitev v obdobje, ki je sledilo uničenju socializma v našem prostoru in širše, je temeljno vodilo pričujoče razprave. Njen namen je pokazati na razliko med družbeno-ekonomskim položajem, statusom in pravicami žensk v socializmu nasproti kapitalizmu, v ospredje postavlja kolektivno zavedanje in emancipacijsko znanje, ki je bilo v zadnjih 20 letih ne le potvorjeno, ampak sistematično izbrisano, seveda zaradi (različno sponzoriranih oblik) zagovora kapitalističnih družbenih odnosov.