V današnjih družbah blaginje ni več vprašanje, KAKO preživeti, ampak ČEMU. Viktor E. Frankl, ki svojo terapijo imenuje tudi »zdravljenje s smislom«, opozarja na pogosto odsotno človeško razsežnost v psihoterapevtskih pristopih. Zavrača pa tudi lažni humanizem, ki se lahko prikrade v psihologijo in psihoanalizo. Preslišani krik po smislu; kritika pandeterminizma; kako humanistična je »humanistična psihologija«; razčlovečenje spolnosti; psihiatrovi pogledi na moderno književnost; šport – današnje asketstvo; minljivost in smrtnost; nasprotna namera in namerna nepozornost. V osmih poglavjih avtor niza svoja spoznanja, ki jih je na področju psihiatrije in psihoterapije strnil v t. i. logoterapevtski pristop. Zakaj in kako človek, ki v najtrših življenjskih razmerah zmore zbrati voljo in pogum za preživetje, sredi največjega blagostanja ne zna premagati obupa nad dozdevno nesmiselnostjo življenja … Zdi se, da je to osrednja tema, ki je vznemirjala Viktorja E. Frankla. Kaj je človekova svoboda in kako nam lahko v najrazličnejših, tudi v navidezno brezizhodnih situacijah omogoča, da ne le preživimo ali životarimo, ampak v polnosti živimo do zadnjega diha. Tudi to je ena njegovih značilnih tem. V aktualnosti problemov in njihovega reševanja Frankl tudi glede na to, da je svoja teoretična spoznanja preizkusil in potrdil v najtrpkejših razmerah, ostaja prepričljiv in zanimiv.