Gre za komentirano izdajo dnevnika ravnatelja ljubljanskega magistrata, ki orisuje prevratno dobo, ki jo označi za nekrvavo anarhijo. Zarnik – tako kot večina – hlasta za informacijami, še posebej, kje se bo italijanska vojska ustavila in kdaj bodo prišli Srbi na pomoč. Vsaj v prvem delu povzame splošno razpoloženje – glede na spomine svojih sodobnikov in časopisne objave – v drugem delu (po 23. novembru) pa pokaže večjo stopnjo samostojnosti, pri čemer sta ključni vprašanji: pogovori o povezovanju s Kraljevino Srbijo ter italijanska okupacija Goriške, Trsta in dela Kranjske. Zaradi italijanskega »grabeža « napove novo vojno z Italijo.

Še bolj pa ga je presenetilo sesedanje vrednostnega sistema, ki se je začelo v strelskih jarkih, manifestiralo pa v odsotnosti učinkovitega represivnega aparata. Zgroženo pripoveduje o »odmetavanju« trupel, celo iz vlakovnih kompozicij umikajoče se armade, še bolj obširno pa orisuje žalostno tavanje konjev po Ljubljani in njeni okolici, tatvine in šopirjenje mladeničev, zalednikov z orožjem, s čimer so želeli imponirati mladim damam. Ob koncu je bilo lepo vreme; Zarnik zapiše: »Kakor bi bila pomlad « – Ljubljana je zaradi ugodnega in»gorkega« vremena spominjala na prerijo, predvsem zaradi travmatiziranih konjev, ki so tavali po njej.

Zarnikov dnevnik je dragocen tudi zaradi vpogleda v kadrovsko politiko nove oblasti, Narodne vlade v Ljubljani. Nepričakovano malo piše o svoji vlogi, čeprav je ljubljanski magistrat izdal vrsto pomembnih odlokov, ki so prispevali k »normalizaciji« razmer. Do nje je prišlo v manj kot štirih tednih! Ko bi se le zgodovina ponovila.