Italijanska in z njo evropska srednjeveška literatura sta svoj vrhunec dosegli z Dantejevo Božansko komedijo, na nemškem govornem področju pa primat nedvomno pripada Wolframovemu Parzivalu, napisanemu med letoma 1210 in 1220 v srednjevisokonemškem jeziku.

V tem dvorsko-viteškem epu oziroma romanu v verzih, ki ga slovenskim bralcem predstavljamo v proznem prevodu, marsikdo vidi drugo najpomembnejše evropsko srednjeveško literarno besedilo za Dantejevo mojstrovino. Parzival v izvirniku obsega 24.810 paroma rimanih verzov, saj je bil prvotno namenjen glasni recitaciji pred občinstvom, a zlasti v prozni inačici besedila nemara še hitreje pridemo do spoznanja o Wolframovih izjemnih pripovednih spretnostih. Knjiga prinaša živahen, tekoče berljiv prevod, ki je pomensko karseda zvest izvirniku, obenem pa je obarvan tako, da pred bralčevimi očmi vstane nadvse mikavna podoba nemškega visokega srednjega veka. Knjiga ima 432 strani, več kot 1500 opomb pod črto in 61 ilustracij iz srednjeveških rokopisov.


***

Iz recenzij:

»Viteški roman Parzival avtorja Wolframa von Eschenbacha sodi med ključna dela srednjeveške nemške književnosti, zaradi tematske pestrosti in estetske dovršenosti pa vzbuja zanimanje tudi pri sodobnem občinstvu. [...] Prevod odlikujejo vsebinska ustreznost, poetičen jezik in izčrpni komentarji, ki nudijo kulturnozgodovinski vpogled v prostor in čas viteštva ter tako omogočajo poglobljeno razumevanje besedila.« - prof. dr. Marija Javor Briški

»V bogatem izročilu srednjeveških legend o vitezih okrogle mize in iskanju svetega grala po literarni vrednosti in obsegu nedvomno izstopa epska pesnitev Parzival iz začetka 13. stoletja, ki jo je napisal nemški minnesänger Wolfram von Eschenbach. Glavni junak te zgodbe je mladi vitez Parzival, ki na svojih potovanjih doživlja številne vzpone in padce. Prelomno točko na njegovi duhovni poti pomeni srečanje s puščavnikom Trevrizentom, od katerega se pouči o poreklu in skrivnosti svetega grala. Ti ključni odlomki imajo za slovenskega bralca še prav posebno vrednost, saj se v njih nepričakovano pojavijo historično dobro znani kraji na območju današnje slovenske Štajerske. Trevrizent se v pogovoru s Parzivalom spominja svojih nekdanjih potovanj, ki so ga v službi ljubezni vodila od Sevilje prek Furlanije do Ogleja, od tam pa naprej proti Celju, Rogatcu vse do Hajdine pri Ptuju. Še več: nemški pesnik dodaja, da je po kraju Hajdina (Gandine) ime dobil Parzivalov stari oče Gandin, njegovo teto Lammire pa omenja kot »gospodarico Štajerske«. Današnji slovenski kraji tako v enem največjih spomenikov srednjeveške evropske književnosti nastopajo kot pradomovina Parzivalovih prednikov.« - dr. Jan Ciglenečki