Top 20 knjig v letu 2018

Parlamentarne prakse socialistične Jugoslavije : v iskanju ravnotežja med skupščinskim sistemom in parlamentarizmom

Image for Parlamentarne prakse socialistične Jugoslavije : v iskanju ravnotežja med skupščinskim sistemom in parlamentarizmom from emkaSi
+ / - Hover over image to Zoom
Other Views

    Parlamentarne prakse socialistične Jugoslavije : v iskanju ravnotežja med skupščinskim sistemom in parlamentarizmom

    Trda - 23. okt 2016
    ( 0 )
    ISBN/EAN:P_9789616386654
    Redna cena: 25,00 €

    Podoba političnega sistema druge, socialistične Jugoslavije skozi oči njenega zakonodajnega telesa je odraz kompleksnega dogajanja na specifičnem geografskem območju in v specifič- nem zgodovinskem času, revolucionarne zagnanosti v gradnji novega sistema ob neuspešnem reševanju starih težav in eksperimentiranja brez otipljivih zgledov. Rezultat tega štiri desetletja in pol trajajočega poskusa je bila izgradnja in nenehno spreminjanje socialističnega samoupravnega skupščinskega sistema, ki ni hotel biti parlamentarizem, a je kljub temu vseboval nekatere bistvene elemente parlamentarne vladavine, in ki je hotel biti demokratičen, a si je že v ustavah zagotovil možnosti totalitarnega nadzora in avtoritarnega vladanja. Z vidika sodelovanja Slovencev pri ustavnih projektih je bil Kardeljev prispevek pri nastajanju jugoslovanskega političnega sistema tudi nasploh največji, tako da bi predvsem zato lahko rekli, da je bil slovenski delež pri teh procesih velik. Sicer pa je težko »meriti« oz. vrednotiti prispevek posameznih narodov k izgradnji celotnega projekta socialističnega sistema. Eden izmed razlogov za to je načelo, ki je temeljilo na Avnojskih sklepih, da so narodi med sabo enakopravni, kar se je v praksi odražalo v paritetni sestavi skupščinskih teles, tudi kadar to ni bilo eksplicitno določeno (npr. po en podpredsednik prezidija iz vsake republike, sestava ustavnih komisij, razdelitev funkcij ipd.). V prvih povojnih letih slovenski poslanci v zvezni skupščini niso odigrali takšne vloge, kot bi jim jo morda radi pripisali danes, torej vloge nekakšnih varuhov suverenosti republik oz. narodov in demokracije. Niti v razpravah na ustavnih odborih niti na plenumu se niso zavzemali za uveljavitev znamenite pravice do odcepitve, čeprav je očitno, da je ta debata potekala nekje druge, vsekakor ne v skupščini. Razlaga je vsaj delno gotovo tudi v dejstvu, da je slovenska Osvobodilna fronta poenotila svoje vrste že med vojno in v njej uveljavila ekskluzivni primat komunistov, pri čemer so se morale ostale politične skupine znotraj nje odpovedati svoji samostojni organizaciji in identiteti tudi za povojni čas. Slovenski poslanci v ustavodajni skupščini in v vseh naslednjih so tako zagovarjali enotno politično usmeritev komunističnega vodstva, pogosto pa sploh niso sodelovali v razpravah, medtem ko so sicer znotraj Ljudske fronte Jugoslavije obstajale še nekatere stare meščanske stranke, npr. Hrvaška republikanska kmečka stranka, Jugoslovanska republikanska demokratska stranka, Narodna kmečka stranka, Zveza kmetovalcev idr. Te so vsaj na začetku ohranile nekatere svoje programske cilje iz predvojnega obdobja, njihovi poslanci pa so bili navajeni tudi nastopanja in dela v skupščini. Nekatere markantne slovenske politične osebe so seveda pustile svoj pečat na delu skupščine, vendar nič bolj ali manj kot politiki iz drugih narodov. Izpostavljeno delovanje slovenskih poslancev in delegatov pa lahko zaznamo v obdobjih, ko je republika Slovenija oz. slovenski narod kot celota očitno izbiral alternativne usmeritve nasproti centru, tj. v šestdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja …

    SkrijPoglej več
    Deli:
    - 1 + 25,00 €
    Rok dobave: 2-3 dni
    Dodaj v košarico

    Opis

    Podoba političnega sistema druge, socialistične Jugoslavije skozi oči njenega zakonodajnega telesa je odraz kompleksnega dogajanja na specifičnem geografskem območju in v specifič- nem zgodovinskem času, revolucionarne zagnanosti v gradnji novega sistema ob neuspešnem reševanju starih težav in eksperimentiranja brez otipljivih zgledov. Rezultat tega štiri desetletja in pol trajajočega poskusa je bila izgradnja in nenehno spreminjanje socialističnega samoupravnega skupščinskega sistema, ki ni hotel biti parlamentarizem, a je kljub temu vseboval nekatere bistvene elemente parlamentarne vladavine, in ki je hotel biti demokratičen, a si je že v ustavah zagotovil možnosti totalitarnega nadzora in avtoritarnega vladanja. Z vidika sodelovanja Slovencev pri ustavnih projektih je bil Kardeljev prispevek pri nastajanju jugoslovanskega političnega sistema tudi nasploh največji, tako da bi predvsem zato lahko rekli, da je bil slovenski delež pri teh procesih velik. Sicer pa je težko »meriti« oz. vrednotiti prispevek posameznih narodov k izgradnji celotnega projekta socialističnega sistema. Eden izmed razlogov za to je načelo, ki je temeljilo na Avnojskih sklepih, da so narodi med sabo enakopravni, kar se je v praksi odražalo v paritetni sestavi skupščinskih teles, tudi kadar to ni bilo eksplicitno določeno (npr. po en podpredsednik prezidija iz vsake republike, sestava ustavnih komisij, razdelitev funkcij ipd.). V prvih povojnih letih slovenski poslanci v zvezni skupščini niso odigrali takšne vloge, kot bi jim jo morda radi pripisali danes, torej vloge nekakšnih varuhov suverenosti republik oz. narodov in demokracije. Niti v razpravah na ustavnih odborih niti na plenumu se niso zavzemali za uveljavitev znamenite pravice do odcepitve, čeprav je očitno, da je ta debata potekala nekje druge, vsekakor ne v skupščini. Razlaga je vsaj delno gotovo tudi v dejstvu, da je slovenska Osvobodilna fronta poenotila svoje vrste že med vojno in v njej uveljavila ekskluzivni primat komunistov, pri čemer so se morale ostale politične skupine znotraj nje odpovedati svoji samostojni organizaciji in identiteti tudi za povojni čas. Slovenski poslanci v ustavodajni skupščini in v vseh naslednjih so tako zagovarjali enotno politično usmeritev komunističnega vodstva, pogosto pa sploh niso sodelovali v razpravah, medtem ko so sicer znotraj Ljudske fronte Jugoslavije obstajale še nekatere stare meščanske stranke, npr. Hrvaška republikanska kmečka stranka, Jugoslovanska republikanska demokratska stranka, Narodna kmečka stranka, Zveza kmetovalcev idr. Te so vsaj na začetku ohranile nekatere svoje programske cilje iz predvojnega obdobja, njihovi poslanci pa so bili navajeni tudi nastopanja in dela v skupščini. Nekatere markantne slovenske politične osebe so seveda pustile svoj pečat na delu skupščine, vendar nič bolj ali manj kot politiki iz drugih narodov. Izpostavljeno delovanje slovenskih poslancev in delegatov pa lahko zaznamo v obdobjih, ko je republika Slovenija oz. slovenski narod kot celota očitno izbiral alternativne usmeritve nasproti centru, tj. v šestdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja …

    O avtorju

    -Marjetka Rangus-

    Ostale knjige tega avtorja

    Podrobnosti o izdelku

    • Jezik: slovenski
    • Leto izida: 2016
    • Obseg/št. strani: 388
    • ISBN/EAN: 9789616386654
    • Mere izdelka vxš: 21 x 13,5
    • Vezava: Trda
    • Datum Izida: 23.10.2016
    • Založba: Inštitut za novejšo zgodovino
    • Avtor: Marjetka Rangus
    • Povprečna ocena:
      ( 0 )

    Mnenja kupcev

    Povprečna ocena kupcev:

    (0)
    (0)
    (0)
    (0)
    (0)
    ( 0 )
    Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:

    Komentarji