Ponatis!

Vsa ta leta sta bila kot rastlinici, ki si delita isto zaplato prsti, se zraščata ena okoli druge in se zvirata v nemogoče položaje, da bi druga drugi naredili prostor. ​

Mlada irska pisateljica Sally Rooney (1991) je svojevrsten fenomen. S prvencem Pogovori s prijatelji je pri 26 letih nase opozorila bralce širom po svetu in pritegnila pozornost literarnih kritikov. Z naslednjim romanom, Normalni ljudje, se je leto zatem proslavila kot ena najuspešnejših sodobnih pisateljic, osvojila prvo mesto prodajnih lestvic in pobrala večino pomembnejših književnih nagrad (glavna britanska književna nagrada, irski roman leta, costa za najboljši roman, knjiga leta po izboru knjigarn Waterstones, nominacija za Bookerjevo nagrado).

​Intimna pripoved o Marianne in Connellu, ki skozi leta krmarita med družbenimi pritiski, osebnimi krizami in individualnimi pričakovanji, je obenem univerzalna zgodba o razmerjih moči v sodobnem partnerskem odnosu, v kateri se prepozna vsakdo od nas. Revija Guardian jo je uvrstila na seznam 100 najboljših knjig 21. stoletja.


Na voljo tudi e-knjiga na spletnem portalu

***

Mediji o knjigi:

​»Vsebinski magnet bi po prevajalkinem razmišljanju lahko bila nepoimenovana duševna rana protagonistk, "ki bralca vleče kot črna luknja", lahko pa tudi njuno opolnomočenje, ki ga iščeta sodobni junakinji.« - STA

»Avtorica se je prek poglobljene psihologizacije likov lotila univerzalne uprizoritve razmerij moči v sodobnem partnerskem odnosu.« - Maja Šučur, Dnevnik

»V zgodbi se prepozna vsakdo od nas, uvrstila pa se je na seznam sto najboljših knjig 21. stoletja.« - Grazia

»Njeni glavni junaki se zato radi pogovarjajo o socialnih pravicah, o politiki in nepravični družbi. O najintimnejših čustvih pa se pogovarjajo veliko manj.« - Delo

»Svojega talenta za debatiranje nikoli ne vključi v literarna dela, v njih ni nikoli nič didaktičnega, nikoli ničesar ne dokazuje. Ravno obratno, nima pripovedovalca, ki bi razlagal svet, so le dialogi, ki bralca vržejo v mešalec misli, ki jih mora sam presnoviti. Morda je zato njeno pisanje tako živo in naravno.« - Irena Štaudohar, Delo-Sobotna priloga

»Knjiga zanjo in zanj, ki sta dovzetna za neznano in nepričakovano. Ki rada odkrivata avtorje, ki si dovolijo biti samosvoji in se iskati v novih besednih zvezah, ustvarjenih za že znane, pa tudi manj znane in težje sprejete življenjske situacije. Za tiste, ki se ne bojijo svojih čustev, sploh v naši družbi označenih za bolj temačne. In ja, je za tiste, ki dajo kaj na sorodne duše.!« - Urška Krišelj Grubar, Zarja Jana

»Zgodba dobro pokaže, kako naši strahovi vplivajo na komunikacijo, da ne slišimo tistega, kar nam želi nekdo povedati, pač pa svojo interpretacijo. Gre torej za knjigo, v kateri se bomo hitro našli in o kateri bomo lahko še dolgo razmišljali.« - Sonja Javornik, Vklop & Stop

»Z le dvema napisanima romanoma – Pogovori s prijatelji, ki mu je komaj leto dni kasneje sledil za Bookerjevo nagrado nominirani Normalni ljudje – Sally Rooney kritiki že slavijo z literarnimi presežniki, kot so Jane Austen prekariata ter Salinger za generacijo Snapchata.« - Nina Mahnič, Radio Slovenija 3

​»Mlada irska pisateljica je ustvarila intimno pripoved o Marianne in Connellu , ki krmarita med družbenimi pritiski, osebnimi krizami in individualnimi pričakovanji , a se vedno znova srečujeta.« - Suzy

»Je predstavnik milenijske generacije, ki doseže maksimalno število točk pri preizkusih znanja iz književnosti, redno bere zgodovinske članke in obiskuje proteste naprednih družbenocivilnih gibanj, res tako neopremljen za življenje, da svoje najpomembnejše odnose končuje samo z zamahom roke?« - Maja Šučur, Dnevnik

»Tako v romanu kot tudi v seriji je vez med protagonistoma za oba gonilna življenjska sila; v odnosu eden do drugega se postopno formirata kot zreli osebnosti.« - Ana Jurc, www.rtvslo.si

»Sally Rooney, verjetno najsvetlejša mlada literarna zvezda ta hip, je po svoje milenijski Houellebecq. Ko me je prvič prešinila ta misel, sem se ustrašil za svoje psihično zdravje, nato pa sem nekaj podobnega prebral v New Yorkerju . Oba znata pronicljivo dregniti v našo izgubljenost v dobi poznega kapitalizma; v to , da je – kot smo že večkrat slišali – depresija naravni odziv na današnjo družbo.« - Lucijan Zalokar, Nedelo

»Sally Rooney večkrat očitajo, da so njeni junaki pretenciozni, privilegirani mladi ljudje z vsem časom in denarjem tega sveta, ki jim omogočata, da se izobražujejo, ukvarjajo z umetnostjo, razmišljajo o življenju; da so kritični, marksisti in tako dalje. Pač so - zakaj bi se morala za to opravičevati? Res na trenutke delujejo razvajeno in si sami delajo težave tam, kjer jih ni. A Rooneyeva, ki tudi sama izhaja iz tega okolja (hodila je na Trinity College v Dublinu, kamor se vpišeta Marianne in Connell), takšne ljudi prikaže do potankosti natančno, brez milosti.« - Lara Paukovič, Mladina