Ponatis!

 Nominacija za nagrado kresnik 2020 

»Najbrž zdaj popustljivo in naklonjeno razmišljate, da ta mlada ženska (petindvajset jih štejem) že ni mogla narediti nič tako groznega. Nikogar ni ubila in skrila njegovega trupla, da bi zdaj morala pisati cel roman. O, verjemite, tale mlada ženska je naredila prav vse to.«

Ariana Firsen od domnevne materine smrti živi s svojo zlobno teto Kristo. Pravzaprav se je bila zdaj, ko pavzira, prisiljena vrniti iz Ljubljane v te zahojene Privežice. Tu ni početi česa pametnejšega, kot da hodi z drugimi lokalci popivat v gostilno Pri sončni kapljici in obiskuje svojo babico Roziko v norhavsu na vrhu hriba. Veseli se lahko zgolj tega, da je bila ob bližajočem se krajevnem prazniku znova izbrana – kakšna čast! –, da obredno vrti »gajžule«, napravo iz 17. stoletja, s katero so menda spravljali norce k pameti. Toda v resnici se pod to površino dogaja marsikaj ... Roman Suzane Tratnik se bere kot napeta kriminalka, vendar naj vas to ne zavede: to je neke vrste kriminalka. Toda obenem je tudi zgodba o samoti, samoiskanju, uporu in ljubezni.

Suzana Tratnik (1963) je pisateljica, prevajalka, publicistka in lezbična aktivistka. Za svoja prozna dela je prejela številne nagrade, leta 2007 tudi nagrado Prešernovega sklada za literaturo.


***

Mediji o knjigi:

»Roman, ki se bere kot kriminalka, je obenem tudi zgodba o samoti, samoiskanju, uporu in ljubezni.« - STA

»Za Suzano Tratnik je bilo pisanje romana, kot je povedala, raziskovanje nečesa novega. /…/ Zgodbo je označila kot "po svoje distopično". Pri pisanju je izkoristila žanr kriminalke.« - STA

»Pisateljica Suzana Tratnik ima nov roman. /…/ Postavljen je v samozadostno podeželsko okolje, v kraj, ki ga je oblikovala tudi norišnica v bližini.« - Vlado Motnikar, Radio Slovenija, Val 202

»Humorja polna pripoved meji že na kriminalko, a je pod površjem to tudi zgodba o samoti, umoru in ljubezni.« - Dnevnik

»Roman Norhavs na vrhu hriba postreže z natančno peljano zgodbo, ki si bralcu že v uvodu drzne izdati podatek tako o umoru kot morilcu, ne da bi ga v nadaljevanju prikrajšala za suspenza polno bratsko napetost.« - Jasna Lasja, Dnevnik

»V slikanju prizorišča je šla avtorica zelo daleč, ustvarila je celo lokalno etnološko tradicijo, tudi izmišljen artefakt, gajžule. Te so »pripomoček«, v katerega namestijo izbranko ali izbranca ter ga vrtijo, da se ji oziroma mu že kar odvrti.« - Marko Golja, Radio Slovenija

»Noir, srhljivka, psihološki roman, kriminalka, ženska zgodba o odraščanju, samoti, samoiskanju, uporu in ljubezni ... Vse te oznake za roman Norhavs na vrhu hriba zasluženo uvrščen med finaliste za nagrado Modra ptica, a ga je potem premagala Pogodba Mojce Širok - držijo.« - Darka Zvonar Predan, Večer

»Zakaj ravno to čtivo? Ker mora biti vsaka družba zmožna pogleda v ogledalo, naj bo podoba v njem še tako ostudna. Ravno zato, da se lahko spremeni.« - Jedrt Lapuh Maležič, pisateljica in književna prevajalka, za www.rtvslo.si

»Norhavs ni zgolj slika nekega okolja, ampak predvsem Arianina osebna zgodba , ki iz tega okolje raste, a ga tudi presega.« - Robert Kuret, Delo

»Čeprav zasnova zločinu navkljub ni detektivska, Norhavs vleče k branju in v ključnih momentih (denimo ob mučnem in dolgotrajnem ležanju na razglednem stolpu) ustvari močno atmosfero in obilico napetosti. Slogovno gre za besedilo, ki se ne zateka k baročnosti, ne okoliši (kot tega ne počne niti na ravni zgodbe), dialogi so izrazito naravni, jezik pa dobro izgrajuje situacije in karakterje, ki se v njih znajdevajo.« - Aljaž Krivec, LUD Literatura

»Roman se bere kot napeta kriminalka, vendar naj vas to ne zavede: to je neke vrste kriminalka. Toda obenem je tudi zgodba o samoti, samoiskanju, uporu in ljubezni.« - Veronika Šoster, Radio Slovenija 3

»Grožnja nečesa nepredstavljivega visi nad Ariano že od samega začetka, zato je Norhavs na vrhu hriba skrajno napeto branje, ki meji že na triler, pa ne samo zaradi umora, temveč zaradi splošne panike, ki preži iz ozadja.« - Veronika Šoster, www.rtvslo.si

»Zgodba romana, postavljena v izmišljen in od vsega izoliran kraj Privežice z norišnico na vrhu hriba, se začne kot kriminalka. Pa ni, elementi kriminalke so le osnova, da lažje odseva stanje današnje družbe, tematizira osebne stiske posameznikov in skupnosti, nasilje in agresijo, osamljenost, nazadnjaško mentaliteto in zaverovanost v nesmiselno tradicijo, pa tudi vprašanja svobode in zaprtih ustanov.« - Nana Rituper Rodež, Vestnik MS