Ponatis!

Tihotapske in druge mejaške zgodbe od Karavank do Himalaje, ki jih je Iztok Tomazin mojstrsko ubesedil v knjigi Na meji, se zdijo v obdobju koronskih omejitev, begunskih in migrantskih kriz ter drugih družbenih sprememb še posebej aktualne, sicer pa je pionir prostega plezanja na Slovenskem, alpinist in himalajec, gorski reševalec in zdravnik v pravkar izdani knjigi kronist svojih lastnih in nekaterih tujih ilegalnih prehajanj geografskih meja ter raziskovanja in preseganja osebnih meja in omejitev.

Na meji, zbirka tihotapskih in drugih mejaških zgodb od Karavank do Himalaje, je gorniška knjiga, vendar tako vsebinsko kot žanrsko prestopa meje. »Gre za ubesedene in z avtentičnim fotografskim materialom opremljene bogate in danes v obdobju begunskih in migrantskih kriz ter drugih aktualnih družbenih sprememb spet zelo aktualne spomine na tihotapljenje in druge z zastraženimi meddržavnimi mejami povezane spomine. Na osebni ravni pa je šlo predvsem za vznemirljiv preplet gorniškega avanturizma mladega alpinista, za kljubovanje zakonskim in drugim omejitvam ter državnemu represivnemu aparatu, za kršenje vsiljenih meddržavnih meja in nevarno, a izpolnjujoče raziskovanje in preseganje osebnih meja in omejitev,« ob izidu knjige poudarja Iztok Tomazin.

Zgodovinsko gledano lahko med tihotapstvom in gorništvom najdemo več vzporednic, saj so bili tihotapci poleg divjih lovcev marsikje najboljši poznavalci gora. V nekdanji Jugoslaviji, v kateri je na severu po vrhovih Karavank, Tomazinovih domačih gora, potekala dobro nadzorovana in zastražena meja z Avstrijo, pa je tudi sam z ilegalnimi prehodi meje v obe smeri pridobil bogate izkušnje in kopico zanimivih, vznemirljivih spominov: »Vsaj navzven sem bil zgleden državljan, najprej vzoren srednješolec in pozneje uspešen študent medicine, zadnja leta pred razpadom Juge pa že mladi zdravnik. Če si navdušen alpinist in poteka zaprta in zastražena državna meja po vrhovih tvojih dragih gora, je motivacija za ilegalno prehajanje meje še večja, posebej če so na prepovedani strani teh gora še neraziskane in nepreplezane stene ter grebeni, ki ponujajo nove možnosti za vzpone in doživetja. Če lahko združiš koristno s prijetnim, torej veščine in veselje alpinista pri bivanju v gorah z materialno in drugo koristjo prešvercanih stvari in dodatnim veseljem, da se vsaj v nekaterih stvareh ne daš omejevati oblastem, še toliko bolje. Tako je bilo od začetka do konca moje mejaške 'kariere', ki se je v domovini končala po slovenski osamosvojitvi, nadaljevala pa se je v najvišjih gorah sveta.«