Mauro Corona sodi med plodovitejše in uspešnejše italijanske pisatelje, na vsak način pa se lahko le malokdo »pohvali« s tako nenavadno in razgibano življenjsko zgodbo. Ne glede na to, da je danes v Italiji poznan predvsem kot pisatelj, katerega knjige so izšle v milijonskih nakladah, je tudi izjemen kipar, v gorniških krogih pa poznan predvsem kot vrhunski alpinist in pionir furlanskega prostega plezanja.

Njegovo otroštvo je zaznamovala skromnost trdega hribovskega življenja nad dolino Vajont in »slovitim« jezom nad Ertom, kjer je katastrofa odplaknila dolino in 2000 življenj, grobi oče, odsotna mati, divji lov, pijančevanja, težaško delo fizičnega delavca v kamnolomu, rezbarjenje, vmes pa, kot rdeča nit in svetli trenutki, plezanje in gore. Je avtor več kot trideset knjižnih uspešnic, ki so izšle v milijonskih nakladah. Njegove knjige so bile prevedene v številne svetovne jezike, od francoščine in nemščine do romunščine in kitajščine.

Corona je bil vrhunski alpinist, sodi med Italijanske pionirje prostega plezanja in enega izmed markantnejših predstavnikov druščine, katerih se zaradi težkih previsnih smeri, ki so jih plezali v previsih nad Ertom prijelo ime »Zoo di Erto«.

V Dolomitih je splezal preko tristo prvenstvenih smeri, večina ekstremnih, niti ne toliko v smislu težavnosti kot skrajne nevarnosti. Prevandral je svet od Grenlandije do Kalifornije, s prijateljem in soplezalcem Mauriziom Zanollo – Manolom pa smo ga v osemdesetih lahko pogosto videli tudi v Paklenici.

Njegova pisateljska pot se je po čistem naključju začela leta 1997, ko mu je prijatelj objavil nekaj kratkih zgodb v beneškem dnevniku Il Gazzettino. Odtlej je prejel številne prestižne literarne nagrade, med drugim Bancarella leta 2011 za roman La fine del mondo storto (Konec pokvarjenega sveta, 2010), Mario Rigoni Stern in Campiello leta 2014 za roman La voce degli uomini freddi (Glas hladnih ljudi, 2013).

V sedemdesetih se je Corona preživljal kot kamnosek v kamnolomu marmorja pod goro Buscada. To so bila leta, ko je predvsem plezal in rezbaril. Kot umetnik se je »rodil« nekega jutra leta 1975, ko je zbiratelj Renato Gaiotti iz Saliceja med naključnim sprehodom mimo njegovega ateljeja in izložbe vstopil in pokupil vse tam razstavljene skulpture. Kmalu zatem mu je naročil leseni Križev pot za štivansko cerkev v Sacileju (Chiesa di San Giovanni Battista), ki je še danes, po besedah samega Corone, njegovo življenjsko delo. Honorar je porabil za kiparsko orodje in šolanje pri priznanem mojstru lesa Augustu Murerju v ladinski vasi Falcade.