Opis

Philippe Askenazy (CNRS), Thomas Coutrot (znanstveni svet Attac), André Orléan (CNRS, EHESS), Henri Sterdyniak (OFCE) UVOD Zdi se, da gospodarska in finančna kriza, ki je pretresla svet v letih 2007 in 2008, ni omajala prevladujočih miselnih vzorcev, ki že trideset let usmerjajo ekonomske politike. Nihče se ni zares spopadel z močjo financ. Prav narobe, v Evropi države pod pritiskom mednarodnih institucij in bonitetnih agencij z novim zagonom sprejemajo programe reform in strukturnih prilagoditev, za katere se je v preteklosti že pokazalo, da povečujejo nestabilnost in neenakost. Ti programi bodo evropsko krizo le še poglobili. Ob tej ugotovitvi smo se zgrozili, zato smo se odločili, davno predstavimo stališča številnih ekonomistov, ki sicer izhajajo iz zelo različnih teoretskih obzorij in ki nočejo mirno opazovati, kako se ponovno uveljavlja neoliberalna ortodoksija; ti ekonomisti menijo, da je nujno spremeniti paradigmo ekonomskih politik v Evropi. Ekonomisti morajo prevzeti odgovornost do družbe. »Strokovnjaki«, ki sodelujejo v javnih razpravah, v večini upravičujejo sedanje podrejanje ekonomskih politik zahtevam finančnih trgov. Glavni hipotezi, ki podpirata te politike, sta namreč hipotezi o učinkovitosti finančnih trgov in o preveliki državi. Ta dvojna hipoteza se je z bančno in finančno krizo nedvomno podrla. Tako kot prejšnje krize tudi sedanja velika kriza zahteva, da na novo zasnujemo ekonomsko misel. Številni raziskovalci že razmišljajo v tej smeri. Pričujoči »manifest zgroženih ekonomistov« smo napisali prav zato, da podpremo te nujno temeljne predelave. To kratko besedilo noče biti dokončen program – ne program za utemeljitev strategije znanstvenega raziskovanja in ne za opisovanje napreedne ekonomske politike. Je zgolj kritika nekaterih neresnic – našteli smo deset najbolj pogostih –, na katere se sklicujejo, da bi upravičili evropsko politiko; daje tudi nekaj predlogov za drugačno ekonomsko in socialno strategijo. Namenjeno je skupnosti ekonomistov – podpisalo ga je več kakor sedemsto naših kolegic in kolegov –, pa tudi širše, našim sodržavljanom in sodržavljankam. Z izbruhom krize se je pokazalo, da je med neomajnimi trditvami »strokovnjakov« in njihovimi krhkimi diagnozami očitno neskladje. Želimo si, da bi ta manifest med državljani in državljankami zbudil dvom o teh besedah in konceptih ter pokazal, da je mogoče razpravljati tudi o drugih možnostih. V imenu znanosti so v zadnjih tridesetih letih v številnih državah pogosto na slepo uveljavljali politike. Po še vedno prevladujočem neoliberalnem nazoru, v katerega svetu se konkurenčno spopadajo individualistični in jasnovidni gospodarski akterji, bi morala splošna liberalizacija trgov z matematično natančnostjo prinesti maksimalno rast in gospodarski optimum. Ta nazor je nedvomno udobna fikcija za izdelavo matematičnih modelov, ni pa zanesljivo orodje, po katerem bi se lahko pri svojih odločitvah ravnali izvoljenci ljudstva. Ekonomska znanost se ponovno sprašuje o svojih hipotezah in metodah, a hkrati se mora tudi ovedeti, da morajo državljani in ne strokovnjaki s skupnim demokratičnim premislekom določiti cilje gospodarske dejavnosti, kriterije njene učinkovitosti in način, kako se je lotiti. Zavedamo se, da trenutna kriza presega zgolj gospodarsko krizo. To je tudi družbena kriza na ozadju ekološke in geopolitične krize, kar nedvomno kaže na zgodovinski prelom. Naše besedilo nikakor ne more odgovoriti na vse te izzive. Toda ta manifest bo koristen, če bo ljudi prepričal, da mora ekonomska znanost pokazati, da je možnih izbir več, ne pa, da hoče izbirati namesto državljanov.