Kratko premišljevanje o človeku (Nova lirika)

Prelistaj me Image for Kratko premišljevanje o človeku (Nova lirika) from emkaSi
+ / - Hover over image to Zoom
Other Views

    Kratko premišljevanje o človeku (Nova lirika)

    Trda - 18. apr 2012
    ( 1 )
    ISBN/EAN:P_9789610121633
    Redna cena: 24,94 €

    SkrijPoglej več
    Deli:
    - 1 + 24,94 €
    Predviden rok dobave: 3-5 dni
    Dodaj v košarico

    Opis

    In te mnoge
    drhteče roke
    so
    vsa trdnost
    in gotovost sveta.


    Miroslav Holub (1923– 1998) je bil kot znanstvenik imunolog zaposlen na Inštitutu za imunologijo Češkoslovaške akademije znanosti. Strokovno se je izpopolnjeval tudi v tujini, v ZDA, (Zvezni republiki) Nemčiji in drugod. Zlasti ameriška izkušnja izrazito odmeva v njegovih pesniških zbirkah. Doživljanje Amerike pa je popisal tudi v zbirkah potopisov in reportaž. Vrsto let je bil urednik poljudnoznanstvene revije Vesmir (Vesolje), njegovo znanstveno in strokovno delo pa odmeva v okrog 150 razpravah. Svoja razmišljanja je objavljal tudi v (poetičnih) kolumnah, feljtonih, esejih, njegova prozna besedila so zbrana v slabem ducatu knjig. Precej je prevajal, sam pa sodi med najbolj prevajane (sodobne) češke pesnike. Poezijo je začel objavljati konec 40. let. Leta 1956 je objavil članek Náš všední den je pevnina (Naš vsakdanjik je kopno), ki je postal programski članek skupine mlajših čeških pesnikov, imenovanih avtorji »vsakdanje poezije«. V članku se Holub zavzema za prikazovanje konkretnih vsakdanjih reči: »Pravzaprav ne gre za nič drugega kot za vrnitev h konkretnemu (ki odraža splošno) in k vsakdanji, nerekreativni, nepraznični stvarnosti. A kljub temu za vrnitev na novi, drugi ravni. « Kot vzornike tovrstne poezije navaja v članku Jacquesa Préverta, Pabla Nerudo, Carla Sandburga in druge. V zaključku razmišljanja zapisuje tole: »To ni vsakdanjik Langstona Hughesa. Nima raztrganih oblek. Na vseh oknih je doma enako in resnično upanje. Mogoče žalost, a tudi priložnost in upanje. Mogoče nered, ampak tudi upanje. Na vsakem oknu so možje, žene, otroci, pelargonije in upanje. Naš vsakdanjik je kopno, ki se pne.« Iz političnih razlogov je Holub nedolgo po praški pomladi zgubil službo na mikrobiološkem inštitutu in dobro desetletje ni smel objavljati. Ponovno se je zaposlil leta 1972 na novoustanovljenem Inštitutu za klinično in eksperimentalno medicino. Prva objava po koncu prepovedi sega v leto 1982, od takrat pa do njegove smrti leta 1998 v Pragi je izšlo še nekaj novih pesniških zbirk (vseh skupaj jih je petnajst) in več izborov poezije. Holubova poezija že od prve zbirke Dnevna izmena (1958) naprej izreka vero v človekovo voljo. Že tam je izpovedovalec prepričan, da bo Pepelki uspelo prebrati grah, čeprav ji ne bodo priskočili na pomoč golobji pomočniki. V svojem pesniškem kredu, ki je v pričujočem izboru objavljen na koncu kot Holubovo premišljevanje o poeziji, izreka vero v »oči in roke in pot Leonida Rogozova«, ruskega zdravnika, ki si je v nečloveških razmerah na polarni postaji sam operiral slepič. Upanje v človekovo voljo, neskončna življenjska energija se v pesmih zrcalita skozi Holubovo refleksijo vsakdanjosti, skozi antične in sodobne pesniške junake, skozi znamenita »kratka premišljevanja«, skozi medicinsko prakso: tudi trpka bolnišnična doživetja, delo v laboratoriju, vse je prežarčeno s trdovratnim upanjem. Med Holubovimi pesmimi pa najdemo tudi burkaške, zelo »češke« pesmi, polne samoironije. A v zadnjih pesniških zbirkah, zlasti še v Sizifovem rojstvu (1998), se to upanje, ta vera vendar nekoliko skrha: človek je kljub vsemu sam, Sizif, slehernik, »kako mu je že ime«? A volja, ta ostaja.
    - Peter Svetina

    Podrobnosti o izdelku

    Mnenja kupcev

    Povprečna ocena kupcev:

    (1)
    (0)
    (0)
    (0)
    (0)
    ( 1 )

    Komentarji