Svetlana Makarovič (1939), sodobna slovenska pesnica in mladinska pisateljica. 

Svetlana Makarovič, vsestranska umetnica, književnica, igralka, pevka in ilustratorka se je rodila v Mariboru. Poleg njene mame (Otilija) in očeta (Abdon) v družini živita še brata Gorazd in Jan. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na AGRFT. Nekaj časa je bila gledališka igralka najprej v Mestnem gledališču, nato pa v Drami. Leta 1970 se je odločila za pot svobodne književnice. Poleg poezije in proze se je uveljavila tudi v radijskih in lutkovnih igrah za otroke ter dramah za odrasle. Poleg tega da je znana po eni najobsežnejših bibliografij med Slovenci (ima več kot 300 knjižnih naslovov), je poznana tudi po številnih nestrinjanjih z družbenimi razmerami. 

V slovensko javnost je najprej vstopila kot pesnica. Svoje prve pesmi je začela objavljati v revijah in časopisih leta 1957. Poleg časopisa Mlada pota, kjer je objavila svojo prvo pesem V črnem tlaku, so bile njene pesmi objavljene še v časopisih in revijah Naše sodobnosti, Tribun, Problem, Perspektiva, Sodobnosti in Dialog. Njena prva pesniška zbirka Somrak je izšla leta 1964. Ta pesniška zbirka je bolj temačna, saj prevladuje pesimizem, tematiki strahu in občutka tesnobe. Tudi v njenih naslednjih pesniških zbirkah prevladuje tragično baladno razpoloženje. Njeno slovo od poezije pa predstavlja antologija njenih najboljših pesmi Samost, ki je bila izdana v samozaložbi. Izdanih je bilo le 100 izvodov te knjige, od teh pa je bilo prodanih le tretjina, preostali izvodi so shranjeni kot dediščina, iz katerih naj bi se po njeni smrti financiral mariborski azil za živali. 

Veliko, dobro in zelo domiselno piše za otroke in mladino, čeprav sama pravi, da so njena ciljna publika odrasli ljudje, ki so ohranili otroškost, vendar niso otročji. V svojih proznih delih je oblikovala samosvoj slog, v katerem prevladujejo živali s posebnimi imeni, premišljenim značajem in imajo arhetipski motiv odhoda od doma. Veliko njenih del je bilo tudi uprizorjenih kot gledališke igre. Med njimi je najboljša in največkrat igrana Sapramiška, ki je bila prvič uprizorjena 17.10.1986 in so jo zaigrali že več kot tisočkrat. Uprizorjena ni bila le v Sloveniji ampak tudi drugod po Svetu. Poleg Sapramiške so bile uprizorjene tudi igre Sovica Oka, Hiša tete Barbare, Pekarna Mišmaš, Coprnica Zofka in druge. Nekatere dela namenjena otrokom so bila posneta tudi na zvočne kasete (Pekarna Mišmaš, Sapramiška, Čuk na palici, Mali kakadu, Sovica Oka in druge). 

Občutljiva umetnica je kritična do svojega okolja, kar tudi javno izraža s pisanjem, zlasti v kolumnah. Leta 2000 je odklonila sprejem Prešernove nagrade. Tistega leta jo je razjezila »klerofašistična cenzura« njene kolumne v Delu. Demonstrativno je izstopila tudi iz RKC, »iz istih razlogov, kot (je) dvakrat zavrnila sprejem v partijo«.

Svetlana Makarovič je tudi avtorica satiričnih pesmi in zgodb namenjenih odraslim. V njih je obilje jedkih izjav in komentarjev. Med drugim ošvrkne tudi pogost eksistenčni vzorec sonarodnjakov z novorekom: Slovencelj (Slovenceljni). Tako imenuje vse ozkosrčne, primitivne, dvolične in servilne Slovence; črti »vsesplošno ljudsko bebavost«.

Na kritiko zmage travestitske skupine Sestre na izboru popevke za Evrosong zabrusi: »Mikrocefalusi vedno potrebujejo nekoga, da ga popljuvajo, pa naj bodo to Židje, pedri ali kadilci, kdor koli, samo da se počutijo bolj varne, čiste in poštene.«