Življenjska raven slovenskega prebivalstva se je od prvega desetletja po drugi svetovni vojni tako z vidika materialne eksistenčne osnove posameznika in družine kot tudi z vidika družbene blaginje postopoma izboljševala do izteka sedemdesetih let preteklega stoletja. Socialno-ekonomski položaj, tako premoženje kot ekonomska in socialna varnost slovenskih gospodinjstev vseh tipov (kmečkih, mešanih in nekmečkih), se je dvigal. Ciljna usmerjenost socialističnega družbenoekonomskega sistema k polni zaposlenosti in stalnosti dela je ljudem omogočila visoko stopnjo socialne varnosti. Iz zaposlitvenega statusa si je prebivalstvo zagotavljalo večji del socialnih pravic in hkrati je iz njega izhajala njihova finančna sposobnost zadovoljiti svoje potrebe oziroma pokriti stroške življenja.

Dinamika zadovoljevanja človekovih potreb z materialnimi in nematerialnimi dobrinami ter storitvami družbenih služb se je odvijala v razmerah samoupravnega socializma, za katerega je bila značilna nestabilnost. Ta se je odražala tudi v glavnih prvinah življenjske ravni tako z vidika materialne kot družbene blaginje. Življenjska raven slovenskega prebivalstva s svojimi elementarnimi sestavinami je do izteka sedemdesetih let z nihanji naraščala, s poglabljanjem vsesplošne krize v državi v osemdesetih letih pa se je začela poslabševati. Do konca sedemdesetih let so z nihanji naraščali osebni dohodki in sta se povečevali tudi kupna moč prebivalstva in osebna potrošnja; izboljševala se je družbena blaginja.

V osemdesetih letih pa so se v pogojih vse globlje krize vsi dejavniki oblikovanja življenjske ravni poslabševali. Nagla jugoslovanska gospodarska rast do začetka sedemdesetih let oz. do leta 1973, v okviru katere se je zgodila preobrazba Slovenije iz agrarne v industrijsko družbo in je Slovenija postala industrijsko razvita republika, je omogočila ljudem določeno stopnjo blagostanja. Čeprav so prav v sedemdesetih letih osrednja značilnost jugoslovanskega razvoja postale težave s plačilno bilanco in močno zadolževanje v tujini, pa sta kupna moč in življenjska raven slovenskega prebivalstva naraščali in se izboljševali do izteka 399 sedemdesetih let. Osebni dohodki so naraščali hitreje kot življenjski stroški zlasti v prvih petnajstih letih (1955–1970) opazovanega obdobja.

Dohodki so se povečali za trinajstkrat, življenjski stroški pa za 4,4-krat. Do sredine sedemdesetih let so realni osebni dohodki povprečno rastli za 5% na leto, njihova kupna moč pa se je povečala skoraj za trikrat (2,9-krat). V obdobju 1970–1989 so realni osebni dohodki povprečno rastli le še za 0,5% na leto; leta 1989 je bila njihova realna vrednost v primerjavi z letom 1970 večja le za okrog 5%. V osemdesetih letih, v katera je Jugoslavija vstopila v boju s stagflacijo, obremenjena z zunanjim dolgom, nezadovoljivimi izvoznimi rezultati, upadanjem investicij, skupne in splošne porabe, pa je bila realna vrednost osebnih dohodkov v povprečju za 13,6% pod ravnijo iz sedemdesetih in v povprečju za 10,4% nad ravnijo iz šestdesetih let. Realna vrednost osebnih dohodkov je v letih 1984 in 1990 padla skoraj na raven, doseženo že v drugi polovici šestdesetih let......