Terraqué je prva in najbrž najbolj (pri)znana zbirka francoskega pesnika Eugena Guillevica (1907 – 1997) . Izšla je leta 1942 in bila pozdravljena kot osvežujoča novost v francoski poeziji, kjer sta simbolistična in pozneje nadrealistična vizionarnost in narek podzavesti postajala utrudljiva oziroma kontraproduktivna. Zbirka ima nenavaden naslov. Terraqué je redko uporabljan pridevnik (prvi ga je menda zapisal Voltaire v zvezi z besedo »globe«, krogla), ki je sestavljen iz besed »terra« in »aqua«. Voda in zemlja sta torej elementa, ki idejno gradita svet Guillevicove pesmi, svet elementarnih nasprotij, ki nikoli ne dosežejo popolnega ravnovesja. Prav tako nevsakdanja je bila za tisti čas poezija, združena pod tem naslovom v enajstih ciklih z lapidarnimi naslovi: »Stvari«, »Skale«, »Žerjavica«, »Skupaj« in podobno. Šlo naj bi, kot je ugotavljala sprotna kritika (zbirka je bila kljub vojnemu času lepo sprejeta), še bolj pa poudarjale poznejše analize, za tako imenovano »objektivno poezijo«, v kateri pesnik zaznava in ubeseduje predmete in pojave iz neposredne resničnosti in jih komentira izrazito zadržano, ko jih v kratkih, skopih verzih po svoje organizira in se, spet na zgoščen, zbit način, o njih sprašuje. Stvarnost in zemeljskost sveta, ki ga upesnjuje avtor, se kažeta tudi v senzoričnosti njegove poezije, ki deluje na vseh pet čutil. Pesem, četudi oblika izjavljanja, se v Guillevicovi poeziji vrti okrog neizgovorjenega, okrog nekega prvobitnega molka, ki preveva stvari. Pesnik je svoje delo, ki predstavlja enega od vrhov francoske poezije druge polovice 20. stoletja, podpisoval le s svojim priimkom.