Milan Kučan, prvi predsednik

Image for Milan Kučan, prvi predsednik from emkaSi
+ / - Hover over image to Zoom
Other Views

    Milan Kučan, prvi predsednik

    Trda s ščitnim ovitkom -
    ( 4 )
    ISBN/EAN:P_9789612419011
    Redna cena: 49,90 €

    Avtorizirana biografija zajema obdobje od predsednikovega otroštva do danes.

    Naročeno do 14. ure pošljemo še isti dan.

    SkrijPoglej več
    Deli:
    - 1 + 49,90 €
    Brezplačna dostava
    Na zalogi, dobava takoj.
    Dodaj v košarico

    Opis

    Prehod iz enostrankarskega v večstrankarski sistem, osamosvojitev Slovenije ter njeno vključevanje v
    evropske in druge integracije
    zamejuje obdobje pičlih 15 let od sredine osemdesetih let 20. stoletja do začetka tretjega
    tisočletja. V tem času je ključni pečat slovenski politiki vtisnil Milan Kučan, prvi slovenski predsednik. Za ta položaj je po
    osamosvojitvi Slovenije kandidiral dvakrat in obakrat – ob visoki volilni udeležbi – zmagal v prvem krogu. Leta 2002 je
    predsedniško mesto zasedel Janez Drnovšek, Kučan pa je ostal dejaven še naprej, pet let do zaprtja pisarne leta 2007 kot
    bivši predsednik.


    Zgodovinar Božo Repe je knjigo o Milanu Kučanu zasnoval že leta 1996, pred koncem predsednikovega prvega mandata,
    in jo v letu ali dveh nameraval tudi objaviti. Kučan namreč sprva ni želel ponovno kandidirati, ko pa se je odločil drugače, je
    Repe delo odložil, namere, da ga dokonča in objavi, pa ni opustil. Tako dobivamo prvo pravo monografijo o Kučanovem življenju
    in delu šele trinajst let po izteku njegovega drugega predsedniškega mandata.


    Avtorizirana biografija zajema obdobje od predsednikovega otroštva do danes. Vse do oddaje rokopisa in še med
    uredniško pripravo knjige je avtor sistematično zbiral gradivo ter se pogovarjal s Kučanom in njegovimi sodelavci. Obsežna
    knjiga Milan Kučan, prvi predsednik vsebuje tudi bogato slikovno gradivo in dele Kučanovega dnevnika.



    Preberite odlomek:

    Kučan je odraščal v narodnostno in versko večkulturnem okolju, osnovno vrednostno orientacijo je pridobil v protestantsko-komunistični
    družini in na prvo mesto je vedno postavljal delo. Kariero je začel še v zelo trdih časih, ko so bile »diferenciacije« in tudi dosmrtne izločitve iz
    javnega življenja sestavni del političnega vsakdana. Tudi sam je tedaj kdaj v javnosti in na sestankih uporabljal trde besede, a gledano v
    celoti je bil človek konsenza. Zato je v osemdesetih letih tudi ostal sprejemljiv tako za odhajajočo starejšo generacijo, izraslo iz predvojnega
    revolucionarnega gibanja in narodnoosvobodilne vojne, kakor za mlajšo, sprememb željno povojno generacijo.


    Kučan je konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let pripadal liberalistični struji Staneta Kavčiča, ki je želela gospodarsko in
    politično modernizirati slovensko družbo. V težkih letih po obračunu, ki ga je preživel in se obdržal v politiki, se je oprijel zapletenih
    samoupravnih kardeljanskih definicij, ki so kljub poudarjanju pluralizma »interesov« v svojem bistvu temeljile še v leninističnem
    konceptu enopartijske družbe. V drugi polovici osemdesetih let je zagovarjal nestrankarski pluralizem, dokler ga ni demokratizacija
    slovenske družbe, ki jo je na vodilnem partijskem položaju sam omogočal, pripeljala do teze o »sestopu z oblasti.« Ker je gradil
    »novo v starem«, kot se je nekoč sam izrazil, je bil v besedah previden. Iz pričevanj njegovih najtesnejših prijateljev in osebnih
    gradiv je razvidno, da je bil v razmišljanjih večkrat daleč pred tistim, kar je javno govoril, a je vedno čakal, da je dozorel čas in
    sistematično usmerjal politični tok v želeno smer. Njegova nazorska usmeritev od druge polovice osemdesetih let bi verjetno najbolj
    ustrezala definiciji klasične socialdemokracije (prvine tega je sicer mogoče zaznati že v Kavčičevem liberalizmu).


    Za zahodne novinarje je Kučan simboliziral najbolj prosvetljeni del socialističnega sveta in Jugoslavije – New York Times ga je označil
    za »najbolj naprednega komunista na svetu« – postavljalo pa se jim je vprašanje, podobno kot delu politične alternative v Sloveniji,
    ali bo zmogel prehod v večstrankarski pluralizem. Tu ni šlo toliko za miselni preskok, ki ga je bil Kučan s svojo širino, znanjem in
    sposobnostjo analiziranja družbenih razmer zmožen opraviti brez večjih težav, pač pa za operativno izpeljavo ob dokaj konzervativnem
    trdem jedru partijskega članstva in v nevarnih jugoslovanskih razmerah. Od leta 1986 do večstrankarskih volitev spomladi 1990
    je Kučan, sicer s podporo slovenskega političnega vrha in javnosti, nosil glavno breme odgovornosti v odnosih med Slovenijo in
    federacijo ter s posameznimi republikami, zlasti s Srbijo. S političnimi izkušnjami iz beograjskih let, poznavanjem funkcioniranja
    jugoslovanskega sistema, mentalitete in osebnega poznanstva z večino politikov mu je na brezkončnih sejah uspevalo amortizirati
    pritiske na Slovenijo, preprečevati načrte vojaškega vrha o uvedbi izrednih razmer ter varovati proces demokratizacije, ki je potekal
    v Sloveniji.


    Po prvih povojnih večstrankarskih volitvah, na katerih je bil v drugem krogu neposredno izvoljen za predsednika predsedstva, se je
    zanj začelo zapleteno obdobje kohabitacije z Demosovo oblastjo. Ko mu je h kandidaturi za članstvo v predsedstvu uspelo pregovoriti
    dva priljubljena slovenska literata, partizana Cirila Zlobca in univerzitetnega profesorja dr. Matjaža Kmecla, si je znotraj predsedstva
    zagotovil pomembno podporo. A tudi druga dva člana, ekolog in univerzitetni profesor dr. Dušan Plut ter kmet Ivan Oman, nista
    opravljala zgolj vloge prenašalcev Demosovih direktiv. To je Kučanu kljub občasnim iskrenjem znotraj predsedstva dalo dovolj trdno
    pozicijo, da je lahko začel potrpežljivo graditi svojo avtoriteto tudi v novih razmerah in ustvarjati podlago za vsaj minimalni konsenz ob
    ključnih nacionalnih vprašanjih. V politični shemi, ki je nastala leta 1990, sprva predsedstvu niso pripisovali velike pozornosti in so ga
    v rivalstvu med institucijami, ki so se borile za čim več pristojnosti – to je tridomno skupščino, izvršnim svetom in Demosom kot nekakšnim
    strankarskim CK-jem s Pučnikom brez državne funkcije – potiskali na stranski tir. To se je dogajalo kljub temu, da so bili tako predsednik
    kot člani izvoljeni neposredno in so s tem uživali mnogo večje zaupanje kot strankarski veljaki, predsedstvo pa je bilo po svoji politični
    sestavi nekakšna odslikava političnih opredelitev slovenskih državljanov. Res pa je predsedstvo po intelektualni moči, kulturnih potencah,
    življenjskih in deloma tudi političnih izkušnjah in po zdravorazumskosti precej odstopalo od tedanjega političnega povprečja, kar je že
    samo po sebi povzročalo tenzije.

    Bilo je tudi vrhovni poveljnik teritorialne obrambe in formalno je tako v izjemnih razmerah imelo velika pooblastila. Kučan si je zlasti
    prizadeval, da bi presegel Demosovo prvinsko, iz protikomunizma izhajajoče nezaupanje in da bi iz predsedstva naredil osrednjo
    točko odločanja slovenskega političnega vodstva ter iskanja konsenza o ključnih vprašanjih. V času nestabilnih notranjih razmer,
    zaostrovanja konflikta s federacijo in nato desetdnevne vojne je zelo pomembno postalo politično obvladovanje ambicioznih ministrov
    za obrambo in za notranje zadeve, kar je Kučan zmogel izpeljati, a na račun nezadovoljstva znotraj predsedstva. »Bonapartizem
    malih napoleončkov«, kot je to znal poimenovati France Bučar, je pač imel svojo politično ceno. Kučanova politična sposobnost je
    ne nazadnje odsevala v geslu Demosovih veljakov: »Ne pojdi h Kučanu, ker te bo prepričal.« T. i. razširjeno predsedstvo, ki ga je
    uspelo vzpostaviti Kučanu (predsednik in člani predsedstva, predsednik izvršnega sveta, predsednik skupščine, obrambni, notranji
    in zunanji minister, občasno tudi član zveznega predsedstva Janez Drnovšek in še kakšen od ministrov), je zagotavljalo strateško,
    zlasti pa operativno enotnost ob ključnih zadevah, čeprav v formalnem smislu to ni bil predstavniški organ, in če bi se kaj zapletlo,
    bi se odločitve razlomile na neposredno izvoljenem predsedstvu.

    Razširjeno predsedstvo je imelo še eno nevidno, a pomembno funkcijo: navajanje novih političnih voditeljev na odgovornost. Oblasti
    so se navadili zelo hitro, odgovornosti pa precej teže, in še tja v pomlad leta 1991 je pri novih oblasteh opazna nekakšna stara
    opozicijska drža: »Mi lahko, kar zadeva Jugoslavijo, rečemo in storimo, kar hočemo, saj ima oblast dolžnost, da nas ščiti.« A tiste
    stare, partijske oblasti ni bilo več, oblast so bili oni, res pa je, da je Kučan s svojim poznavanjem jugoslovanskih razmer in osebnimi
    stiki bodisi amortiziral ali preprečil marsikatero oholo zaletavost in nepotrebno izzivanje JLA in federalnih oblasti.


    Odgovornosti in zasluge za osamosvojitev so bile brez dvoma kolektivne in v operativnem smislu porazdeljene med celotno tedanje
    politično vodstvo – ne nazadnje Slovenija tudi ni imela, tako kot Hrvaška, predsedniškega sistema. V tem smislu je bilo Kučanovo
    breme manjše kot v času, ko je bil kot predsednik predsedstva CK ZKS po logiki tedanjega jugoslovanskega sistema odgovoren za
    vse, kar se je dogajalo v Sloveniji. A pri nekaterih dejanjih je Kučanova vloga gotovo izstopajoča in v tedanjem naboru politikov le
    stežka zamenljiva.


    Med pomembna Kučanova dejanja v času predsednikovanja predsedstvu sodijo spravna slovesnost in prizadevanja za spravo,
    dogovarjanje o plebiscitu in konsenzualna odločitev slovenskega vodstva za obrambo, s prejšnjimi sistematičnimi pripravami na
    obrambo in širše na osamosvojitev. Med ključna pa gotovo sodijo pogajanja na Brionih in sprejem Brionske deklaracije, ki sta jo,
    sicer s težavo, politični vrh in nato skupščina potrdila, ter njegova prizadevanja, da neprijaznim zahodnim diplomatom razloži
    jugoslovansko situacijo, položaj Slovenije in vzroke za njeno razdruževanje od Jugoslavije, v nadaljevanju pa prizadevanja za
    mednarodno priznanje. Dilema, ali je bil Kučan v teh procesih bolj strateg ali bolj taktik, je v bistvu irelevantna, saj brez enega in
    drugega uresničitve ter ciljev ne bi bilo.

    O avtorju

    -Božo Repe-

    slovenski zgodovinar, 1956 Božo Repe je redni profesor za sodobno slovensko zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegovo raziskovalno področje so sodobna slovenska, južnoslovanska in srednjeevropska zgodovina. Ukvarja se tudi z vprašanji pouka zgodovine v šoli. Je avtor ali soavtor številnih knjig in učbenikov, mdr. Obračun s Perspektivami (Ljubljana 1990), »Liberalizem« v Sloveniji (Ljubljana 1992), The Repluralization of Slovenia in the 1980s (soavtor, University of Washington, Seattle 2000), Slovenci v osemdesetih letih (Ljubljana 2001), Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugoslavije (Ljubljana 2002), Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije (tri knjige, Ljubljana 2002–2004), Oris sodobne obče in slovenske zgodovine (soavtor, Ljubljana 2003), Rdeča Slovenija. Tokovi in obrazi socializma (Ljubljana 2003), Sodobna zgodovina (učbenik, več izdaj), Prelom. Svet in Slovenci 1914–1918 (soavtor, Ljubljana 2005)

    Ostale knjige tega avtorja

    Podrobnosti o izdelku

    • Jezik: slovenski
    • Leto izida: 2015
    • Število strani: 760
    • ISBN/EAN: 9789612419011
    • Mere izdelka vxš: 26,5 x 18,5
    • Vezava: Trda s ščitnim ovitkom
    • Datum Izida: 06. 11. 2015
    • Založba: Modrijan Založba, d.o.o.
    • Avtor: Božo Repe
    • Povprečna ocena:
      ( 4 )

    Mnenja kupcev

    Povprečna ocena kupcev:

    (4)
    (0)
    (0)
    (0)
    (0)
    ( 4 )
    Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:

    Komentarji