Tirana, 21. september 2014. Ne zgodi se pogosto, da bi videli papeža v javnosti ganjenega do solz. Ta dan je papež Frančišek v tiranski stolnici poslušal pričevanje ostarelega duhovnika Ernesta Simonija, ki je preživel kruto preganjanje komunističnega režima.

»V dolgem obdobju tiranije ni nikoli vedel, ali je zbujanje jutro za jutrom blagoslov iz nebes ali nova neskončna obsodba.« Tako avtor zapiše o trpljenju albanskih kristjanov v času komunistične diktature Enverja Hoxhe. Režim, ki je bil izredno sovražen veri, je duhovnika aretiral na božični večer leta 1963. Prvotna smrtna obsodba je bila le del sprijenega psihološkega mučenja, ki mu je sledilo tudi ponižujoče prisilno delo v skadarski kanalizaciji. Dolgih 28 let je Simoni čakal na svobodo. A njegova trdna volja, vztrajanje v molitvi in ponižna vdanost Kristusu niso popustile, zato je tudi danes velik glasnik odpuščanja, sprave in prizadevanja za mir med ljudmi. Dve leti po tem srečanju je preizkušenega 88-letnika papež imenoval za kardinala. Ko novim kardinalom podeli rdeče pokrivalo, reče: »Sprejmite rdeče pokrivalo kot znamenje kardinalskega dostojanstva, ki pomeni, da morate biti pripravljeni vse do prelitja krvi trdno prispevati k porastu krščanske vere, miru in spokojnosti Božjega ljudstva ter svobodi in širjenju svete rimske Cerkve.« Te besede za Ernesta ne predstavljajo obljube za prihodnost, ampak povzetek celotnega njegovega življenja. Njegov škrlat je rdeč od že prelite krvi za Kristusa in za brate v zaporih in rudnikih.