Elizabeta – odličnost habsburške dinastije in odločnost Celjskih grofov.

Elizabeta je kot nelepa in neželena nevesta stopila v dogovorjeni zakon s poljskim kraljem Kazimirjem IV. Jagelonskim. A v sebi je nosila odličnost habsburške dinastije in odločnost svoje babice Barbare Celjske. Rodila je trinajst otrok, ki so v stoletjih sooblikovali evropsko zgodovino in kri Celjanov razširili po vseh evropskih vladarskih hišah.

»Podvigi pripadnikov celjske grofovsko-knežje hiše, ki so mesto ob Savinji naredili za zibelko kraljic, že dolgo vznemirjajo zgodovinarje in umetnike. A kamor koli se obrne pogled, je eno gotovo: Celjani so bili prvi, ki so politično os v Srednji Evropi naravnali v lego vzhod-zahod ter se začeli odvračati od tradicionalne usmeritve ondotnih dinastij, ki so se širile od severa proti jugu ali obratno. Roman je po eni strani pripoved o odnosih med ljudmi, po drugi pa freska sveta. Pisateljska imaginacija je historike često opozarjala na spregledano ›temno snov‹. Tudi v tem romanu je tako. Sledovi in glasovi Celjskih iz zgodovine niso izginili oziroma zamrli z atentatom na kneza Ulrika leta 1456. V vedno novih zgodbah o Celjanih je še mogoče odkriti tako za znanost kot za umetnost mikavne in pomenljive vsebine. Kar je, je za zmerom – četudi se konča,« je knjigi na pot zapisal ddr. Igor Grdina.

Romaneskna pripoved nas popelje na poljski dvor, kjer po bolezni iznakažena habsburška nevesta naleti na hladen sprejem. Z modrostjo in veliko predanostjo pa si sčasoma pridobi naklonjenost svojega moža, celega dvora in vsega poljskega ljudstva. Veren zgodovinski prikaz nas popelje s knežjega dvora Celjskih, po usodi kraljice Barbare Celjske in njene hčere Elizabete Luksemburške do glavne junakinje Elizabete Habsburške ter usode vseh njenih trinajstih otrok. Bralec pa je iz grajskih soban povabljen tudi na ulice Krakova in zgodovinskega Ptuja. Med osebne zgodbe preprostih ljudi, ker so si zadeve človeškega srca v vseh časih podobne.