Zbirka avtobiografskih esejev Knjiga mojih življenj je prva »stvarna« Hemonova knjiga, kljub odsotnosti fikcije pa ostaja prepoznavno duhovita, osebna, pretresljiva in prodorna. »Bralca bo Knjiga mojih življenj neskončno razveselila in pognala v popoln obup. ›Pa kako lahko ta človek piše o tako nemogočih rečeh?‹ se bo na koncu vprašal sredi smeha in joka. Če ob Hemonovih knjigah ne jočeš in se ne smeješ, nisi človek,« pravi Ervin Hladnik - Milharčič v spremni besedi h knjigi. 

Izseki iz življenja in dogodki od osemdesetih let prejšnjega stoletja v Sarajevu preko razpada nekdanje Jugoslavije in vojne na Balkanu do sedanjosti v ZDA skozi značilno hemonovsko obarvane zgodbe izpišejo svojstven časovni in zgodovinski lok. In tudi – ali predvsem – življenjskega. Od prvenca (zbirka zgodb The Question of Bruno, 2000) do zadnje knjige (Knjiga mojih življenj, 2013) se pisatelj na razdalji med Sarajevom in Chicagom ukvarja z identiteto posameznika, prostorom in družbenimi okoliščinami, ki jo definirajo. Njegova dela – dva romana že imamo v slovenskem prevodu – zaznamuje izkušnja razseljenosti, ki jo brezkompromisno raziskuje tudi v Knjigi mojih življenj. Poleg zanj značilnega »kdo sem jaz tu« in »kdo sem jaz tam« v njej odpira tako na intimni kot na družbeni ravni tudi vprašanje drugega in povezave med mano in tabo, med nami in drugimi.  

Za Knjigo mojih življenj (The Book of My Lives, 2013) je pisatelj izbral petnajst esejev, ki so bili vsi razen enega v preteklosti objavljeni v različnih časopisih in revijah (New York Times, New Yorker, Playboy) ter antologijah in literarnih revijah (The South-East-European Anthology, McSweeney's, Granta) in jih za knjižno izdajo nekoliko priredil.
 
Po izidu so se o njej razpisali številni kritiki, ki se navdušujejo nad Hemonovim slogom in avtorja primerjajo z Nabokovom in Pamukom. »Tako kot Nabokov je tudi Hemon pisatelj, ki zna besede postaviti tako, da uspejo tudi na najbolj nemogočih mestih,« so denimo v oceni knjige zapisali v Guardianu. 

Preberite odlomek:

Po diplomi sem telefoniral profesorju Koljeviću, da bi se mu zahvalil za vse, kar me je naučil, da me je vpeljal v svet, ki ga je mogoče osvojiti z branjem. V tistih časih je bilo poklicati profesorja, ki si ga občudoval, za študenta pogumno dejanje, a ga ni spravilo v slabo voljo. Povabil me je na večerni sprehod ob reki Miljacki in pogovarjala sva se o literaturi in življenju kot prijatelja, kot enakovredna. Med hojo me je objel okrog ramen, s prsti se me je držal kot s kavlji, ker sem bil kar precej višji od njega. Bilo je mučno, a nisem rekel nič. Polaskal mi je s tem, ko je prestopil mejo, jaz pa te bližine nisem hotel uničiti.
Kmalu po najinem sprehodu sem začel delati kot urednik za revijo Naši dani. Približno ob istem času je profesor Koljević postal eden najvišjih članov Srbske demokratske stranke (SDS), strašljivo nacionalistične organizacije pod vodstvom Karadžića, pesnika brez talenta, ki mu je bilo usojeno, da postane najbolj iskani vojni zločinec na svetu. Udeleževal sem se tiskovnih konferenc SDS in poslušal Karadžićeve rjoveče paranoje in rasizem, medtem ko je na obzorju grozila njegova impozantna glava: velika, kockasta, pokrita z neubogljivo sivo grivo. Tudi profesor Koljević je bil tam, sedel je poleg Karadžića: majhen, resen in akademski, z velikimi debelimi očali, oblečen v tvidast suknjič z zaplatami iz semiša na komolcih, dolge prste je ohlapno prepletel pred obrazom, kot bi obviseli nekje med molitvijo in aplavzom. Po tistem sem ga šel poslušno pozdravit, predvideval sem, da nama je ljubezen do knjig še vedno skupna. »Ne mešaj se v tole,« mi je svetoval. »Drži se literature.«
Leta 1992, ko sta se začela srbski napad na Bosno in obleganje Sarajeva, sem se znašel v Združenih državah. Na varnem v Chicagu sem gledal, kako srbski ostrostrelci ciljajo v kolena in gležnje moškega, ki je poskušal pobegniti iz kamiona, ki ga je zadela raketa. Na naslovnicah revij sem videl shirane zapornike v srbskih taboriščih in preplašene obraze ljudi, ki tečejo po Aleji ostrostrelcev. Gledal sem, ko je sarajevska knjižnica preminila v potrpežljivih, namerno povzročenih plamenih.
Ni mi ušla peklenska ironija dejstva, da sta uničenje na stotine tisočev knjig povzročila pesnik (pa naj je bil še tako slab) in profesor literature. Pri poročilih sem včasih za trenutek zagledal profesorja Koljevića, stal je poleg Karadžića, ki je vedno nekaj zanikal – to, kar se je dogajalo, je bila zanj ali »samoobramba« ali pa se sploh ni dogajalo. Vsake toliko je z novinarji govoril profesor Koljević osebno, norčeval se je iz vprašanj o taboriščih, kjer so sistematično izvajali posilstva, ali pa zvračal vse obtožbe o srbskih zločinih na račun nesrečnih stvari, do katerih prihaja v vsaki »državljanski vojni«. V Zgodovini novinarstva v času vojne Marcela Ophülsa, dokumentarcu o tujih reporterjih, ki so poročali iz vojne v Bosni, profesor Koljević – označen kot »srbski shakespearjanec« – govori z BBC-jevim reporterjem in v brezhibni angleščini deli demagoške fraze, zvoke srbskih granat, ki v ozadju padajo na Sarajevo, pa razloži kot del obrednega proslavljanja pravoslavnega božiča. »Očitno,« pravi, »Srbi to radi počnejo že od starih časov.« Ko je to rekel, se je nasmehnil, očitno je užival v lastni brihtnosti. »Ampak saj sploh ni božič,« je pripomnil reporter BBC-ja.
Profesor Koljević me je obsedel. Vedno znova sem poskušal določiti tisti prvi trenutek, ko bi lahko opazil njegova genocidna nagnjenja. Poln krivde sem se spominjal njegovih predavanj in naših pogovorov, kot bi brskal po pepelu svoje knjižnice. Od-bral sem knjige in pesmi, ki so mi bile včasih všeč – od Emily Dickinson do Danila Kiša, od Frosta do Tolstoja – in se od-učil načina, na katerega me jih je učil brati, kajti moral bi bil vedeti, moral bi biti pozoren. Posrkalo me je globoko v močvirje branja, jaz pa sem bil dovzeten in se nisem zavedal, da je moj najljubši učitelj vpleten v načrtovanje obsežnega zločina. Ampak kar je storjeno, se ne da več od-storiti. 
Zdaj se mi zdi jasno, da je imelo njegovo zlo name veliko večji vpliv kot njegova literarna vizija. Izrezal in pokončal sem dragoceni, mladostni del sebe, ki je verjel, da se lahko pred zgodovino umakneš in pred zlom skriješ v uteho umetnosti. Morda je ravno zaradi profesorja Koljevića moje pisanje navdahnjeno z razdražljivo nepotrpežljivostjo do buržujskega blebetanja in na žalost omadeževano z nemočnim srdom, ki se ga ne morem znebiti.
Proti koncu vojne se je profesor Koljević zameril Karadžiću, in ta ga je degradiral s pozicije moči. Ves čas je hudo pil, tu in tam je dal intervju kakšnemu tujemu novinarju in v njem bentil nad raznoterimi krivicami, ki so bile zagrešene proti srbskemu narodu na splošno in njemu še posebej. Leta 1997 si je odpihnil s Shakespearjem obtežene možgane. Dvakrat je moral ustreliti, njegov dolgi pianistični prst je očitno vztrepetal na togem petelinu.