Marx je rdeča nit knjige, ki pa obravnava veliko več. Začenši s praktičnimi posledicami konca bonapartovskih koalicijskih vojn in zapuščino dunajskega kongresa, pripoved o postajah Marxovega življenja vseskozi slika podobo in značilnosti življenja na stiku med takratno Kraljevino Prusijo in Francijo, zatem tudi družbene razmere sredine 19. stoletja predvsem v Franciji, Belgiji in Angliji. 

Skozi obravnavo pomembnih zgodovinskih političnih dogajanj tistega časa spoznavamo okoliščine, v katerih so se rojevale in ostrile ideje in zahteve vstajajočega delavskega gibanja v Evropi pa tudi socializma oziroma marksizma. Ta čas zaznamuje prehod iz stare oblike družbene nepravičnosti, ki jo je skušala razbiti francoska revolucija, v novo, modernejšo obliko izkoriščanja delavskega razreda v razmerah propulzivnega kapitalizma industrijske dobe. Marxovo doživljanje mogočnih družbenih sprememb časa je obravnavano tudi v luči aktualnih filozofsko-znanstvenih teorij, ki so ga močno prevzemale in jih je tudi intenzivno vključeval v svojo diagnozo družbenih razmerij: od Heglove filozofije prek Comtovega pozitivizma do Darwinovega nauka o evoluciji. 

Biografija o Marxu je tako veliko več kot le življenjepis revolucionarja, filozofa in sociologa. To je popis bogate mreže sopotnikov in nasprotnikov, ki jih še danes ne moremo razumeti brez upoštevanja njihovih interakcij s Karlom Marxom. Je celovita analiza miselnih in družbenih tokov, ki so gradili empirično stvarnost Evrope v 19. stoletju in sredi katerih so nastajala tudi znamenita Marxova dela, med njimi zlasti Komunistični manifest in Kapital. 


   PREBERITE ODLOMEK:

Upravičeno se zdi vprašanje, kako neki je navadnemu smrtniku, ne čarovniku – Karlu Marxu, ne Gandalfu Sivemu –, uspelo videti 150 ali 160 let v prihodnost. Natančnejše branjeKomunističnega manifestaz njegovo napovedjo ponovitve francoske revolucije iz leta 1789, s ponavljanjem teorij političnih ekonomistov zgodnjega 19. stoletja, z zagonetnim sklicevanjem tako na filozofijo G. W. F. Hegla kot na nove, protiheglovske ideje pozitivistov, z mnogimi namigi tako na Marxovo osebno preteklost kot na dogodke, ki se nam danes zdijo obskurna čudaštva evropske politike štiridesetih let 19. stoletja, razkrije precej drugačno podobo. Obdobje gledanja na Marxa kot na sodobnika, čigar misli soustvarjajo današnji svet, se je izteklo; čas je za novo razumevanje Marxa kot osebnosti iz minulega zgodovinskega obdobja, ki se od našega vse bolj oddaljuje; iz obdobja francoske revolucije, Heglove filozofije, zgodnjih let angleške industrializacije in politične ekonomije, ki je izšla iz nje. Morda bi bilo Marxa celo bolj smiselno pojmovati kot človeka, ki je zazrt v preteklost, ki je vzel razmere prve polovice 19. stoletja in jih projiciral v prihodnost, in ne kot zanesljivega ter daljnovidnega razlagalca zgodovinskih teženj. Prav take premise so podlaga tega življenjepisa. Starša sta hčere pripravljala na spodoben, buržoazni zakon, v katerem naj bi bila njihova vloga taka, kot jo je imela njuna mati do njihovega očeta: ustvariti kultiviran, umetniški dom, voditi gospodinjstvo in rojevati otroke, a tudi razumeti in podpirati moževo levičarsko politično usmeritev. Marx je imel pri usklajevanju teh različnih ambicij pri svojih hčerah nekaj težav. Laura, ki je bila od vseh treh na pogled najčednejša (v nasprotju s svojima sestrama je bila bolj podobna materi kakor očetu), se je leta 1866 zapletla v razmerje s Paulom Lafarguom, radikalnim francoskim študentom, ki je živel v pregnanstvu in bil tudi član Generalnega sveta Mednarodne delavske zveze. Marx je jasno povedal, da bo morala imeti finančna varnost hčerke prednost pred politično skladnostjo ali čustveno privlačnostjo. Formalno pismo, ki ga je napisal njenemu zaročencu, je bilo glasen – oglušujoč –, pravzaprav opozorilni strel. Začelo se je z nekaj besedami o pretirani intimnosti:
»Če želite nadaljevati razmerje z mojo hčerko, se boste morali odreči svojemu načinu ›dvorjenja‹. […] Navade vse prevelike intimnosti so tem bolj neprimerne, kadar sta prisiljena oba ljubimca med neizogibnimi daljšimi obdobji hude stiske in muke prebivati v bližini drug drugega. […] Po mojem mnenju se prava ljubezen izraža v zadržanosti, skromnosti in celo plahosti do svojega idola, nikakor pa ne z izbruhi strasti in demonstracijami prezgodnje domačnosti. Če mi boste v opravičilo navajali svoj kreolski temperament, bom imel dolžnost, da med vaš temperament in svojo hčer postavim svoj razum. Če ne veste, kako izražati ljubezen do nje na način, primeren londonski geografski širini, se boste morali zadovoljiti z ljubeznijo na daljavo.«

© Modrijan založba, d. o. o., 2014