Ivan Cankar (1876–1918) je bil pisatelj, esejist, dramatik in pesnik, eden od štirih predstavnikov slovenske moderne.

Po končani maturi na ljubljanski realki se je na Dunaju vpisal na tehnično visoko šolo, nato na slavistiko in romanistiko. Študij je opustil, od leta 1897 se je posvečal le pisanju in živel izključno od svojega pisateljskega dela. Po vrnitvi z Dunaja, kjer je preživel 12 let, je živel v Ljubljani. Leta 1907 je na volitvah kandidiral na socialdemokratski listi.

V realki se je pridružil dijaškemu društvu Zadruga in navezal stike z Murnom, Kettejem in Župančičem, s katerimi je postal prepoznavna četverica slovenske moderne. Cankarjev opus je zelo obsežen in raznovrsten, saj je pisal pesmi, črtice, novele, povesti in romane, drame, eseje, satire, polemike, feljtone ter kritične spise in politične članke. Slovensko pripovedništvo je razvil do najvišje umetniške vrednosti, slovenska dramatika pa je z njim zaživela v polni meri.

Cankarjeva začetniška dela so pesniška zbirka Erotika (1899), v kateri je zbral mladostne ljubezenske pesmi, balade in romance, zbirka črtic Vinjete ter dramska igra Romantične duše. Kmalu je pesništvo opustil ter gojil prozna in dramska dela. Krajšo prozo (črtico, noveleto, vinjeto) je pisal pod vplivom romantike, naturalizma in dekadence, v njegovih povestih in romanih pa je čutiti večji vpliv simbolizma in impresionizma. S številnimi kritikami, članki, feljtoni, satirami in tudi črticami se je odzival na dogajanje v slovenski politiki in kulturi.

V pripovedništvu in dramatiki je s svojimi stvaritvami segel v moderni evropski idejno-motivni svet. Izoblikoval je visokoumetnostni pripovedni in dramski jezik in poetični slog. Njegova najbolj znana dela so: Na klancu, Hlapci, Hlapec Jernej in njegova pravica, Hlapci, Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi, Martin Kačur, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski …