Opis

Za usodo Christiane F. je izvedel ves svet. Milijoni bralcev so odraščali ob pretresljivih izpovedih te nemške najstnice, ki je bila pri trinajstih letih zasvojena z mamili in prostitutka. A kaj se je zgodilo zatem? Petintrideset let pozneje se Christiane V. Felscherinow v spominu vrača v leta, ki so sledila izidu knjige Mi, otroci s postaje Zoo , in k številnim postajam svojega življenja do danes: od srečnih let v Grčiji do životarjenja v zaporu, od boja z odvisnostjo do srečanj z njenimi idoli rock and rolla, od trenutka, ko je v njeno življenje stopil njen angel varuh, do trenutkov sreče s sinom Phillipom. Na ozadju neprizanesljivih opisov krogov zasvojencev z mamili in odnosov, ki se tam tkejo, ženska, ki jo ves svet pozna kot Christiane F., razkriva vse in pred bralca stopa z iskrenostjo ter skromnostjo, ki presenečata.

Mi, otroci s postaje Zoo je ena najznamenitejših zgodb v zadnjih štiridesetih letih . Njen uspeh bi lahko primerjali z Vinetoujem Karla Maya ali Harryjem Potterjem Joanne K. Rowling, le da je drugače kot onidve ta resnična: to je zgodba Christiane F. s pravim imenom Christiane Vera Felscherinow.

Christiane je bila rojena leta 1962. S starši se je še kot otrok preselila v Gropiusovo mesto v Neukölnu v zahodnem Berlinu. Oče je bil alkoholik in se je do svojih dveh hčerk pogosto nasilno vedel, mati pa je bila večkrat odsotna. Christiane je v skupini malce starejših prijateljev prvič poskusila hašiš pri dvanajstih letih. Postopoma so eksperimentirali z drugimi drogami, kot so LSD in različne tablete. Pri štirinajstih je bila zasvojena s heroinom in se je na železniški postaji ZOO vdajala prostituciji.

Kai Herman in Horst Rieck , novinarja nemške revije Stern, sta Christiane spoznala leta 1978, ko je proti moškemu, ki je deklicam v zameno za spolne usluge dajal heroin, kot priča nastopila na sodišču. Novinarja sta raziskovala berlinsko narkomansko sceno, zato sta se s Christiane dogovorila za dveurni intervju. Dve uri sta se razvlekli v dva meseca, postopoma, po objavi več člankov in intervjujev, pa se je Stern odločil, da izda knjigo. Knjiga Mi, otroci s postaje Zoo sledi Christianinemu življenju med letoma 1975 in 1978, oziroma med njenim 12. in 15. letom, in opisuje tudi več Christianinih prijateljev in razkriva narkomansko sceno Berlina. Knjiga je postala najbolj prodajana knjiga v Nemčiji, samo v prvih nekaj letih po izidu je bila prevedena v več kot 15 jezikov, prodali pa so je več kot 3 milijone izvodov. V večini nemških šol je uvrščena na seznam obvezne literature. Christiane F. še zdaj živi od avtorskih pravic za to knjigo. Leta 1981 je bil po njej posnet film z istim naslovom.

Ko je Sonja Vukovic , novinarka srbskega očeta in nemške matere, prvič prišla v stik s Christiane F., je bila študentka drugega letnika poklicne akademije Axla Springerja, delala je za časnik Die Welt, za seboj pa je imela izkušnje z novinarskim delom pri različnih lokalnih medijih in časopisih, med drugim kot svobodna novinarka pri časopisu Rheinische Post, pripravnica pri Der Spieglu in zunanja sodelavka pri dnevniku Berliner Morgenpost. Sodelavci, ki so že poznali Christiane F., so ji rekli: »Takoj ve, kdaj nisi iskren, in se pri priči potegne vase!« Zato je bila odkrita: »Dober dan, tu Sonja Vukovic. Sem novinarka časnika Die Welt in rada bi napisala reportažo o tem, kako živiš trideset let po filmu Mi, otroci s postaje Zoo,« je rekla, ko se je Christiane Felscherinow odzvala na zvonjenje domofona pri vratih njenega bloka v Teltowu in v slušalko omahljivo dahnila malce zaspan: »Halo?«

Sonja takole opisuje njun prvi stik:
Ko se je oglasila po domofonu, je bilo skoraj poldne. Predstavila sem se in povedala, kaj bi rada, sledil je kratek premolk, nato pa je Christiane rekla: »To zame sploh ni primeren trenutek, vaše zvonjenje me je zbudilo. Samo svojo vizitko spustite v moj nabiralnik.« In je odložila slušalko.
Potem pa tišina, nisem si izbrala dobrega dne.
Hotela sem, da bi se ji vtisnila v spomin kot kar se da zanesljiva oseba, zdaj pa sem ji bila prisiljena pustiti vizitko.

Nato se je zaslišalo brnenje, ki mu je sledil škljoc, in kovinska ter steklena vrata zgradbe so se odprla. Vstopila sem v zelo čisto vežo s sivimi tlakovci, belo ometanimi stenami in temnim stopniščem ter med osmimi belimi nabiralniki poiskala tistega z imenom Felscherinow. Opravljeno. Rekla sem si, da Christiane očitno stanuje v tretjem nadstropju – nato pa sem potisnila svoje sporočilo v špranjo nabiralnika in odnesla pete.
Christiane o tem dogodku še danes pripoveduje vsem, ki jim me predstavi. »Sonja je bila prva novinarka, ki ni izkoristila priložnosti, da bi pohitela k mojim vratom,« vedno reče. »Ni buljila skozi kukalo niti zasliševala sosedov: kako je živeti pod isto streho s Christiane F.?«

Ker sem spoštovala njeno željo po miru, sem si prislužila njeno spoštovanje.
Več kot dvajset ur pozneje je pozno zvečer res zazvonil moj mobilni telefon. Neznana številka. »Halo, tu Christiane,« je rekel glas kronične kadilke, tokrat bolje razpoložen. Osupnila sem in ona je to opazila. »Saj sem vendar rekla, da bom poklicala,« je nadaljevala, kot da bi bilo to nekaj povsem samoumevnega.

Oglejte si video napovednik knjige:

Preberite odlomek:

Dekle z mračnimi potezami, neukročeno kot žrebica, je zraslo v mlado, senzualno žensko: še vedno zelo elegantno, a hkrati močnejšo, bolj samozavestno. Njen korak je bil odločen, držala se je pokonci, vzvišeno, in koketno pogledovala naokrog. Velike, žareče zelene oči je poudarila s črno maskaro, nohti in polne ustnice so se svetili zdaj rdeče, zdaj rjavo. In govorila je tako, kot je živela: hitro in vselej malce izzivalno.
Dolgo grivo si je ponekod obrila in ostanek las z gelom začesala visoko nad teme. V temnih oblekah v pankerskem slogu je bila malce podobna mlajši sestri Nine Hagen. Bila je skrivnostna, osupljivo lepa ženska.
Zdelo se je, da je Christiane F. čudežno našla samo sebe. Dekle z ljubkim obrazom in grozljivo preteklostjo, ki je vedno sprejemalo najneumnejše možne osebne odločitve, hkrati pa presenetljivo inteligentno razmišljalo o življenju in svojih padcih, je postalo simbol nemira ter upora mlade generacije.
V oddaji Arte se je z voditeljem Frankom Castorfom pogovarjala o ženskih vrlinah, med neko pogovorno oddajo je sedela ob boku Belmonda in Petra Maffaya; njena filmska dvojnica Natja Brunckhorst se je na naslovnici Spiegla pojavila pod naslovom: Mit o Christiane F.
Spiegel TV in Stern TV sta jo vsako leto vabila na pogovor, od nje sta želela izvedeti, kaj se dogaja z mladino: zakaj se teroristične skupine, kakršna je Rote Armee Fraktion (RAF), borijo proti sistemu? Ali se v Zvezni republiki Nemčiji posameznik lahko povzpne po družbeni lestvici, tako, kot se je ona? Je kaj upanja za sinove in hčere Nemčije, in seveda, ali je kaj upanja za najznamenitejšo nemško zasvojenko z mamili?
Upanje je bilo. Toda ali bo izpolnjeno?
Naj je bilo tako ali drugače, si Christiane ni dovolila, da bi se poistovetila s čistunskim svetom svoje babice, tako imenovanim Stoltenberg-Countryjem Severne Nemčije, kot bi lahko sklepali iz konca njene knjige in filma.
Ko se je njena opitost s slavo polegla, je poskusila srečo kot pevka. Med letoma 1981 in 1983 je nastopala ob strani Alexandra Hackeja, kitarista skupine Einstürzende Neubauten; njun duet se je imenoval Sentimentalna mladina. Leta 1982 je posnela nekaj solističnih plošč v slogu nemškega novega vala in zaigrala v filmih neodvisne produkcije Neonstadt (1981) in Dekodiranje (1983), vsako leto pa je kot dekle au pair nekaj mesecev preživela v Švici.
A naj je delala karkoli, njeno prejšnje življenje jo je zasledovalo.
Nikoli se ni rešila zasvojenosti. V tisku je bilo mogoče redno brati, da je spet padla v odvisnost. A nikoli ni bilo znano, do katere mere, za to nikoli ni bilo dokazov. »Strokovnjaki« so trdili, da sta nenadna slava in denar, ki ji ga je prinesel uspeh njene knjige, le še poglobila njeno zasvojenost – po nekaterih mnenjih se bolnik oklepa bolezni, ki priteguje pozornost in pomilovanje njegovih bližnjih. Drugi so v mamilih videli način blaženja pritiska, ki ga je čutila zaradi medijev, z denarjem, ki ga je služila, pa je lahko na lepem brez težav prišla do njih.
Toda ali so bile govorice o Christianinih padcih sploh kdaj resnične? Tisk je naročal nove in nove raziskave, ki naj bi pokazale, koliko mamil v resnici uživa in kakšno je njeno trenutno življenje. Kamere so ji sledile na grške otoke, kjer je živela med letoma 1987 in 1993, novinarji so jo obiskali po rojstvu njenega sina, Günther Jauch jo je povabil, naj sede na njegov kavč v studiu Stern TV, in Sandra Maischberger jo je gostila v svoji oddaji Late Night Talk.
Po letu 2008 se Christiane F. nikoli več ni pogovarjala z novinarji, čeprav so v rednih presledkih zvonili na njenih vratih, kadarkoli je v javnost prišel nov dosje o drogah ali ko je umrl Bernd Eichinger. A Christiane jim ni več zaupala – vse od dne, ko ji je služba otroškega skrbstva odvzela sina, mediji pa so Christianino žalost ob tej izgubi razgalili v javnosti.
Berliner Zeitung je prepričal njeno mater, da je dala vrsto intervjujev, drugi mediji pa so za informacije o njej plačali enemu od njenih prijateljev. Tako je Christiane pretrgala odnose z vsemi tremi: z novinarji, s prijateljem in z materjo.