Letne naročnine - Revije

Izidor Cankar: Diplomat dveh Jugoslavij / A Diplomat of Two Yugoslavias

Image for Izidor Cankar: Diplomat dveh Jugoslavij / A Diplomat of Two Yugoslavias from emkaSi
+ / - Hover over image to Zoom
Other Views

    Izidor Cankar: Diplomat dveh Jugoslavij / A Diplomat of Two Yugoslavias

    Trda - 26. jun 2009
    ( 0 )
    ISBN/EAN:P_9789612541330
    Redna cena: 40,00 €

    Izidor Cankar seveda v Sloveniji ni neznan, čeprav v zavesti večine Slovencev gotovo manj živ in prisoten kakor njegov slavnejši bratranec, pisatelj Ivan Cankar. Izidor se sicer ni nikoli mogel pohvaliti s pisateljskim talentom svojega sorodnika, a njegova značilnost je bila, da je znal povezovati vrhunsko znanje z več področij hkrati: od umetnostne zgodovine in literarne kritike do diplomacije in politike. Vsa področja njegova ustvarjanja so bila že podrobno znanstveno obdelana, izjemo pa predstavlja prav njegova diplomatska dejavnost, ki jo sedaj v svoji novi knjigi osvetljuje Andrej Rahten.

     

    Od leta 1936 je bil Cankar pooblaščeni minister in izredni poslanik Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu. Za sabo je takrat že imel zanimivo, a kratkotrajno politično izkušnjo pri ustanavljanju jugoslovanske države leta 1918, ter daljšo in nedvomno bleščečo univerzitetno kariero. Cankar je postavil temelje umetnostne zgodovine kot akademske discipline na Slovenskem, njegove knjige pa so še danes vir navdiha za slovenske strokovnjake.

     

    Cankarjeva odločitev za vstop v diplomatsko službo ni bila posledica kakšnih dolgoročnih načrtov. Odločil se je spontano, ko se mu je za to ponudila priložnost. Veljal je za samozavestnega in prijetnega sogovornika, ki je rad impresioniral vsakokratno okolje, v katerem se je gibal. Menjave okolja in poklica so bile v njegovem življenju nekaj običajnega. Iz ohranjene korespondence pa je jasno razvidno, da je bila njegova napotitev v Buenos Aires rezultat strankarskih kombinacij in iskanja političnega ravnotežja v diplomatskem zboru Kraljevine Jugoslavije.  V vsakem primeru je bila Argentina za Cankarja velik izziv. Dejstvo je, da se je tudi diplomatske dejavnosti lotil z njemu lastnim perfekcionističnim pristopom in značilno delovno vnemo, ki ju je ohranil vsa leta svojega javnega delovanja.

     

    Vzrok za Cankarjevo premestitev iz Argentine v Kanado je bil napad sil osi na Jugoslavijo leta 1941. Delu vodstva Slovenske ljudske stranke, ki ji je Cankar ostal idejno (če ne tudi vedno formalno) privržen od začetkov politične kariere v pozni habsburški monarhiji do leta 1944, se je uspelo umakniti v tujino. Cankar je bil eden maloštevilnih pripadnikov slovenske politične in intelektualne elite, ki si je poiskala zavetišče v okrilju zahodnih zaveznikov, zato je bil lahko zelo koristen pri zastopanju slovenskih narodnih zahtev. Njegov diplomatski mandat v Ottawi, ki ga je začel leta 1942, je tako v celoti minil v vojnih razmerah. Domovina se je pod okupacijo sil osi pogreznila v državljansko vojno. Titovi partizani so si kmalu prislužili spoštovanje zaveznikov, ne pa tudi še priznanja svoje politične oblasti. Kraljevina Jugoslavija je živela samo še v korespondenci njenih ministrov in diplomatov. Državna oblika, ki naj bi jo zamenjala, pa je bila za vse velika uganka. Tako je Cankar ostal ujet med dvema državama, od katerih je bila ena že del zgodovine, druga pa je šele nastajala.

     

    Na Cankarjevo veliko razočaranje se je vlada Kraljevine Jugoslavije v izgnanstvu na mednarodnem področju znašla v defenzivi. Ko se je namreč pokazalo, da poveljnik Kraljeve vojske v domovini Draža Mihailović s svojo taktiko ne izpolnjuje pričakovanj zahodnih zaveznikov, je voditelj jugoslovanskih komunistov Josip Broz Tito izkoristil priložnost, da partizanske uspehe v boju proti silam osi unovči tudi na diplomatskem parketu. Winston Churchill je Titu odprl vrata k sporazumu z emigrantsko vlado, njuno obojestransko naklonjenost pa je pronicljivi Cankar kmalu opazil. Leta 1944 je zato najprej odstopil z mesta poslanika v Kanadi iz protesta, ker je emigrantska vlada še vedno podpirala Mihailovića, nato pa je po krajši upokojitvi vstopil v koalicijsko vlado hrvaškega bana Ivana Šubašića.

     

    A ministrska kariera se je kmalu končala, saj je Cankar že po treh mesecih iz Šubašićeve vlade izstopil. Kot razloga je navedel neuspešna prizadevanja, da bi za politiko sporazuma pridobil vodstvo Slovenske ljudske stranke, prav tako pa dejstvo, da Sovjetska zveza ni priznavala koalicijske vlade, ampak zgolj Titovo komunistično vodstvo. Po vrnitvi v Jugoslavijo je sledilo za Cankarja nedvomno mučno obdobje privajanja na komunistični prevzem oblasti. Čeprav ga je ob koncu druge svetovne vojne Tito poslal za pooblaščenega ministra in izrednega poslanika v Atene, je bil politično praktično že izoliran. Naposled so ga leta 1947 upokojili in mu »omogočili«, da se posveti svoji stari ljubezni – umetnostni zgodovini.

    SkrijPoglej več
    Deli:
    - 1 + 40,00 €
    Rok dobave: 2-3 dni
    Dodaj v košarico

    Opis

    Izidor Cankar seveda v Sloveniji ni neznan, čeprav v zavesti večine Slovencev gotovo manj živ in prisoten kakor njegov slavnejši bratranec, pisatelj Ivan Cankar. Izidor se sicer ni nikoli mogel pohvaliti s pisateljskim talentom svojega sorodnika, a njegova značilnost je bila, da je znal povezovati vrhunsko znanje z več področij hkrati: od umetnostne zgodovine in literarne kritike do diplomacije in politike. Vsa področja njegova ustvarjanja so bila že podrobno znanstveno obdelana, izjemo pa predstavlja prav njegova diplomatska dejavnost, ki jo sedaj v svoji novi knjigi osvetljuje Andrej Rahten.

     

    Od leta 1936 je bil Cankar pooblaščeni minister in izredni poslanik Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu. Za sabo je takrat že imel zanimivo, a kratkotrajno politično izkušnjo pri ustanavljanju jugoslovanske države leta 1918, ter daljšo in nedvomno bleščečo univerzitetno kariero. Cankar je postavil temelje umetnostne zgodovine kot akademske discipline na Slovenskem, njegove knjige pa so še danes vir navdiha za slovenske strokovnjake.

     

    Cankarjeva odločitev za vstop v diplomatsko službo ni bila posledica kakšnih dolgoročnih načrtov. Odločil se je spontano, ko se mu je za to ponudila priložnost. Veljal je za samozavestnega in prijetnega sogovornika, ki je rad impresioniral vsakokratno okolje, v katerem se je gibal. Menjave okolja in poklica so bile v njegovem življenju nekaj običajnega. Iz ohranjene korespondence pa je jasno razvidno, da je bila njegova napotitev v Buenos Aires rezultat strankarskih kombinacij in iskanja političnega ravnotežja v diplomatskem zboru Kraljevine Jugoslavije.  V vsakem primeru je bila Argentina za Cankarja velik izziv. Dejstvo je, da se je tudi diplomatske dejavnosti lotil z njemu lastnim perfekcionističnim pristopom in značilno delovno vnemo, ki ju je ohranil vsa leta svojega javnega delovanja.

     

    Vzrok za Cankarjevo premestitev iz Argentine v Kanado je bil napad sil osi na Jugoslavijo leta 1941. Delu vodstva Slovenske ljudske stranke, ki ji je Cankar ostal idejno (če ne tudi vedno formalno) privržen od začetkov politične kariere v pozni habsburški monarhiji do leta 1944, se je uspelo umakniti v tujino. Cankar je bil eden maloštevilnih pripadnikov slovenske politične in intelektualne elite, ki si je poiskala zavetišče v okrilju zahodnih zaveznikov, zato je bil lahko zelo koristen pri zastopanju slovenskih narodnih zahtev. Njegov diplomatski mandat v Ottawi, ki ga je začel leta 1942, je tako v celoti minil v vojnih razmerah. Domovina se je pod okupacijo sil osi pogreznila v državljansko vojno. Titovi partizani so si kmalu prislužili spoštovanje zaveznikov, ne pa tudi še priznanja svoje politične oblasti. Kraljevina Jugoslavija je živela samo še v korespondenci njenih ministrov in diplomatov. Državna oblika, ki naj bi jo zamenjala, pa je bila za vse velika uganka. Tako je Cankar ostal ujet med dvema državama, od katerih je bila ena že del zgodovine, druga pa je šele nastajala.

     

    Na Cankarjevo veliko razočaranje se je vlada Kraljevine Jugoslavije v izgnanstvu na mednarodnem področju znašla v defenzivi. Ko se je namreč pokazalo, da poveljnik Kraljeve vojske v domovini Draža Mihailović s svojo taktiko ne izpolnjuje pričakovanj zahodnih zaveznikov, je voditelj jugoslovanskih komunistov Josip Broz Tito izkoristil priložnost, da partizanske uspehe v boju proti silam osi unovči tudi na diplomatskem parketu. Winston Churchill je Titu odprl vrata k sporazumu z emigrantsko vlado, njuno obojestransko naklonjenost pa je pronicljivi Cankar kmalu opazil. Leta 1944 je zato najprej odstopil z mesta poslanika v Kanadi iz protesta, ker je emigrantska vlada še vedno podpirala Mihailovića, nato pa je po krajši upokojitvi vstopil v koalicijsko vlado hrvaškega bana Ivana Šubašića.

     

    A ministrska kariera se je kmalu končala, saj je Cankar že po treh mesecih iz Šubašićeve vlade izstopil. Kot razloga je navedel neuspešna prizadevanja, da bi za politiko sporazuma pridobil vodstvo Slovenske ljudske stranke, prav tako pa dejstvo, da Sovjetska zveza ni priznavala koalicijske vlade, ampak zgolj Titovo komunistično vodstvo. Po vrnitvi v Jugoslavijo je sledilo za Cankarja nedvomno mučno obdobje privajanja na komunistični prevzem oblasti. Čeprav ga je ob koncu druge svetovne vojne Tito poslal za pooblaščenega ministra in izrednega poslanika v Atene, je bil politično praktično že izoliran. Naposled so ga leta 1947 upokojili in mu »omogočili«, da se posveti svoji stari ljubezni – umetnostni zgodovini.

    O avtorju

    -Andrej Rahten-

    Izr. prof. dr. Andrej Rahten se je rodil 4. marca 1973 v Celju. Po končani gimnaziji, kjer se je šolal na jezikovno-družboslovni smeri, se je leta 1991 vpisal na študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V študijskem letu 1994/1995 je kot štipendist ustanove Österreichischer Akademischer Austauschdienst študiral na Univerzi v Celovcu. Diplomiral je leta 1996 z nalogo o slovenskih poslancih v dunajskem parlamentu, nato pa vpisal magistrski študij zgodovine. V okviru podiplomskega študija je več mesecev raziskoval v dunajskih arhivih, kot štipendist Deutscher Akademischer Austauschdienst pa tudi na Jugovzhodnem inštitutu v Münchnu. Novembra 2000 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani obranil doktorsko disertacijo z naslovom Dr. Janko Brejc (1869-1934). Politična biografija. Za disertacijo je bil nagrajen z Zlatim znakom ZRC SAZU. Leta 2001 je bil izvoljen v naziv docenta in postal sodelavec Znanstveno-raziskovalnega središča Republike Slovenije v Kopru. Aprila 2001 se je zaposlil na Ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je kmalu po vstopu v službo prevzel operativne naloge pri koordinaciji slovensko-avstrijske ekspertne skupine zgodovinarjev in pravnikov. Novembra 2001 je bil imenovan v Kabinet ministra, od aprila 2003 pa je vodil Center za raziskave. Leta 2004 se je ponovno zaposlil na ZRC SAZU, kjer je kot znanstveni sodelavec deloval na Inštitutu za kulturno zgodovino, nato pa je bil imenovan za svetovalca za zunanjo politiko v Kabinetu predsednika vlade.

    Ostale knjige tega avtorja

    Podrobnosti o izdelku

    • Jezik: slovenski
    • Leto izida: 2009
    • Število strani: 420
    • ISBN/EAN: 9789612541330
    • Vezava: Trda
    • Datum Izida: 26.06.2009
    • Založba: ZRC SAZU
    • Avtor: Andrej Rahten
    • Povprečna ocena:
      ( 0 )

    Mnenja kupcev

    Povprečna ocena kupcev:

    (0)
    (0)
    (0)
    (0)
    (0)
    ( 0 )
    Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:

    Komentarji