Iz vsebine: Tako razumemo, da je položaj v univerzitetnem prostoru, kakor ga lahko definiramo z izključno univerzitetnimi kriteriji in lastnostmi, tesno povezan s »političnimi« stališči. Opazno je namreč, da v prostoru, ki je konstruiran na samih univerzitetnih lastnostih, bližine in oddaljenosti tesno ustrezajo »političnim« podobnostim in nasprotovanjem v sporih maja leta 1968 in pozneje (tako, na primer, vsi podpisniki podpornega predloga Robertu Flacelieru zasedajo v univerzitetnem prostoru položaje, ki so blizu položaja njihovega »ogroženega « kolega; na enak način profesorji, ki so javno zavzeli stališče, s peticijami, izjavami, deli itn., za ali proti gibanju maja 1968, zasedajo v univerzitetnem prostoru diametralno nasprotne položaje, kjer se tisti za postavljajo v celoti v jugozahodni sektor diagrama, tisti proti pa predvsem v jugovzhodnega). Če je to tako, je tako zato, ker težnja različnih profesorjev k povezovanju obrambe korpusa in obrambe zaščitenega trga, ki jim zagotavlja tesno nadzorovano šolsko publiko, variira s stopnjo, po kateri je vrednost njihovih proizvodov odvisna od stalnosti tega trga ali, če hočemo, s stopnjo, po kateri je njihova kompetenca – tj. njihov specifični kapital – odvisna od statutarnega zagotovila, ki ga daje institucija.1 Silnost odporov, ki jo je pri najbolj tradicionalističnih učiteljih najbolj tradicionalnih disciplin povzročilo spraševanje šolske institucije in trga, na katerem jim zagotavlja monopol, je strogo proporcionalna odvisnosti njihove produkcije glede na trg: ker so pogosto skoraj brez vrednosti zunaj meja šolskega trga (zelo redko so prevedeni v tujini), so kulturne produkcije običajnih profesorjev – začenši z njihovimi predavanji – ogrožene z devalvacijo, ki jo povzroča kriza institucije, ko pridejo na trg novih proizvodov, ki jih nudijo najbolj formalizirane in najmočnejše discipline, kot sta jezikoslovje ali družboslovje.