»Na obisk si prišel 8. marca. A sva začela pogovor z datumom 5. marec. Ker je to moj rojstni dan. Povedal si, da se je tuditvoja žena rodila na ta marčevski dan. Sem se zasmejala: »Aha, potem nas pa poznaš, ribice … In kdaj si se rodil ti?«
Odgovoril si: »13. decembra.« Sem se v hipu nehala smejati. Kajti 13. decembra se je rodila moja mlajša hči. Tudi moj vnuk, ljubi mi indijski princ, kot sem ga poimenovala, se je rodil 13. In sploh je 13 moja najljubša številka. Ustavil si se in izza ovratnika potegnil drobceno zlato verižico, na kateri visi obesek: številka 13. Aha! Pomembno znamenje, da bi te lahko prepoznala.«

Manca Košir (1948), ARS – ambasadorka radostnega staranja in prostovoljka hospica, je diplomirana predmetna učiteljica matematike in fizike ter novinarka. Naziv doktorice filoloških ved je pridobila naFilozofski fakulteti v Zagrebu. Na poklicno pot je stopila kot filmska igralka; 1970 je začela objavljati v Mladini, nadaljevala profesionalno pot v TT, ITD in Teleksu, pisala je za najbolj ugledne časopise v takratni Jugoslaviji, na TV Slovenija imela šest let oddajo Moški, ženske in pred letom še Čas za Manco Košir, vodi številne literarne večere hospickafe. Za spodbujanje bralne kulture je leta 2016 prejela nagrado Mesta Ljubljana. Od 1980 do upokojitve 2005 je bila zaposlena na FDV; vrsto let je bila predstojnica Katedre za novinarstvo. Bila je kandidatka Zelenih in Junijske liste, prizadevanje za demokratični ekološki socializem je nadaljevala z ustanovitvijo Gibanja za trajnostni razvoj TRS, Je pobudnica in 2009 soustanoviteljica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo. Je avtorica devetnajstih knjig.