Letne naročnine - Revije

Drugo morje

Image for Drugo morje from emkaSi
+ / - Hover over image to Zoom
Other Views

    Drugo morje

    Broširana -
    ( 0 )
    ISBN/EAN:P_9789612415310
    Izdelek trenutno ni dobavljiv.
    Redna cena: 17,20 €

    Ko je 17. oktobra pred stotimi leti mlad goriški študent oddal odlično diplomsko nalogo – pozneje izdano v knjižni izdaji z naslovom Prepričanost in retorika –, se vrnil domov in se po absurdnem sporu z mamo pri komaj triindvajsetih ustrelil s prijateljevo pištolo, še nihče ni vedel, da bo obveljal za enega ključnih italijanskih mislecev 20. stoletja.
    Carlo Michelstaedter pa ni zaznamoval samo italijanskega filozofskega obzorja, ampak je usodno vplival tudi na prijatelja Enrica Mreuleta (1886–1959), glavnega protagonista Magrisovega romana Drugo morje. Carlo in Enrico sta kot dijaka goriškega Staatsgymnasiuma s prijatelji v podstrešni sobici enega izmed njih debatirala o filozofiji, literaturi in umetnosti. Pod vplivom Michelstaedterjeve filozofske misli (ki bi jo lahko poenostavljeno povzeli z besedami, da prepričanost pomeni imeti ta hip svoje življenje »v lasti«, polno in svobodno živeti v sedanjosti brez pričakovanj, hrepenenja ali želja, medtem ko je vse drugo ali nasprotno retorika), je Mreule odpotoval v daljno Patagonijo in se tam preživljal kot skoraj puščavniški pastir. Po desetih letih se je vrnil domov, se preselil v Savudrijo in tam vse do smrti živel odmaknjeno in »prepričano« življenje brez slepil.
    Opis njegove poti, ki ga vodi čez morje ali k njemu, je pretanjena pripoved, prežeta z Michelstaedterjevo duhovno zapuščino.

    ODLOMEK:

    Tudi v Savudrijo od časa do časa bliskovito pridrvijo Nemci na motorjih in vpijejo odrezane besede, kot bi bičali po dvoriščih hiš. Enrico sliši, da se je nekaj zgodilo na Grubji in iz Pirana so prišli fašisti in do smrti pretepli dekleti, ki sta skrivali partizane ali pa samo letake. Sam ni še nikoli bil na Grubji, še v Bašanijo ni šel. Nekateri mladi pa tudi starejši ljudje zapuščajo dom, dekleta hodijo pogosto po notranjosti Istre nabirat dračje; zvečer se potem zberejo v kateri izmed hiš.
    Nemci se širijo in žanjejo. Govori se o treh mladeničih, obešenih ob cesti, ki so jih pustili viseti s kavljem v goltancu, eni pravijo da pri Vižinjanu, drugi da pri Pazinu. Ko so jih ujeli, eden izmed njih ni mogel govoriti, druga dva pa sta zavpila »Smrt fašizmu, živio Tito« in dvignila stisnjeno pest; eden od njiju, ki je znal nemško, je, medtem ko so ga vlekli gor, rekel tudi nekaj, zaradi česar je poročnik zardel, in skušal pljuniti vanj. Tako kakor pri chilotih tam doli v Patagoniji, toda oni so znali samo umreti, tile pa, kot je tudi prav, znajo tudi ubijati; pravijo, da se na Neretvi in Kozari presenečeni Nemci umikajo pred razcapanci, ki so prišli iz gozdov.
    Na zidove pišejo »Trst je naš, Ni Tito tisti, ki hoče Istro, Istra je tista, ki hoče Tita, Život damo, Trst ne damo«. Pravijo, da nekateri italijanski partizani v pogovoru s tovariši, s katerimi se borijo proti Nemcem in fašistom, protestirajo, da to ni res; Slovani da ne smejo biti več zatirani, vendar morajo spoštovati Italijane in njihove pravice v duhu bratstva narodov, osvobojenih izpod tiranije. Nekateri, ki to zagovarjajo, izginejo, končajo v fojbah ali pa jih v skrivališču primejo Nemci, ki so jih odkrili kdove kako.
    Tudi to je nema bolečina, teža, ki pade in te stre, življenjski delirij, ki blede, da je življenje mogoče odkupiti, slepilo jaza, ki se pogreza v grobo, živalsko bivanje in v takšnem koncu najde osvoboditev pred svetovno norijo. Tiger misli, da je dobro, če pojé antilopo; k sreči življenje ni večno, samo majhen in boleč negativni prislov je, µ? ??, nebivajoče. Večnost žge ta »ne«, to neznatno okrutno želo. Biti sam v sebi in postati plamen pomeni osvoboditi se vseh posameznih spremenljivih stvari. In nič ni bolj nestalno od ljudi.
    Ti napisi na zidovih so laži tistih, ki čutijo, da bodo kmalu zmagali, toda prav tako je bila laž prezirljivo zanikanje, da bi bila rdeča istrska prst tudi slovanska. Prezir kot pljunek v zraku pade nazaj na njihovo glavo. Prihajajo še druge novice. Pri Labinu mečejo titovci krive in nedolžne Italijane, z rokami, zvezanimi z žico, vsevprek v fojbe ali jih utapljajo v morju. Stoletna gnojna bula se je razpočila; ko bi si zavrteli čas nazaj, se vrnili v Gorico, v šolske klopi, se pogovorili o zamolčanih stvareh, ki so zdaj izbruhnile na plan, ko bi se Carlo naučil slovensko, bi mogoče, kdo ve ... Smešno, tudi če bi se vrnili v preteklost, ne bi nič pomagalo, vse bi se ponovilo, ista napaka, ista groza.

    SkrijPoglej več
    Deli:
    - 1 + 17,20 €
    Predvideni rok dobave: 7-9 dni
    Razprodano

    Opis

    Ko je 17. oktobra pred stotimi leti mlad goriški študent oddal odlično diplomsko nalogo – pozneje izdano v knjižni izdaji z naslovom Prepričanost in retorika –, se vrnil domov in se po absurdnem sporu z mamo pri komaj triindvajsetih ustrelil s prijateljevo pištolo, še nihče ni vedel, da bo obveljal za enega ključnih italijanskih mislecev 20. stoletja.
    Carlo Michelstaedter pa ni zaznamoval samo italijanskega filozofskega obzorja, ampak je usodno vplival tudi na prijatelja Enrica Mreuleta (1886–1959), glavnega protagonista Magrisovega romana Drugo morje. Carlo in Enrico sta kot dijaka goriškega Staatsgymnasiuma s prijatelji v podstrešni sobici enega izmed njih debatirala o filozofiji, literaturi in umetnosti. Pod vplivom Michelstaedterjeve filozofske misli (ki bi jo lahko poenostavljeno povzeli z besedami, da prepričanost pomeni imeti ta hip svoje življenje »v lasti«, polno in svobodno živeti v sedanjosti brez pričakovanj, hrepenenja ali želja, medtem ko je vse drugo ali nasprotno retorika), je Mreule odpotoval v daljno Patagonijo in se tam preživljal kot skoraj puščavniški pastir. Po desetih letih se je vrnil domov, se preselil v Savudrijo in tam vse do smrti živel odmaknjeno in »prepričano« življenje brez slepil.
    Opis njegove poti, ki ga vodi čez morje ali k njemu, je pretanjena pripoved, prežeta z Michelstaedterjevo duhovno zapuščino.

    ODLOMEK:

    Tudi v Savudrijo od časa do časa bliskovito pridrvijo Nemci na motorjih in vpijejo odrezane besede, kot bi bičali po dvoriščih hiš. Enrico sliši, da se je nekaj zgodilo na Grubji in iz Pirana so prišli fašisti in do smrti pretepli dekleti, ki sta skrivali partizane ali pa samo letake. Sam ni še nikoli bil na Grubji, še v Bašanijo ni šel. Nekateri mladi pa tudi starejši ljudje zapuščajo dom, dekleta hodijo pogosto po notranjosti Istre nabirat dračje; zvečer se potem zberejo v kateri izmed hiš.
    Nemci se širijo in žanjejo. Govori se o treh mladeničih, obešenih ob cesti, ki so jih pustili viseti s kavljem v goltancu, eni pravijo da pri Vižinjanu, drugi da pri Pazinu. Ko so jih ujeli, eden izmed njih ni mogel govoriti, druga dva pa sta zavpila »Smrt fašizmu, živio Tito« in dvignila stisnjeno pest; eden od njiju, ki je znal nemško, je, medtem ko so ga vlekli gor, rekel tudi nekaj, zaradi česar je poročnik zardel, in skušal pljuniti vanj. Tako kakor pri chilotih tam doli v Patagoniji, toda oni so znali samo umreti, tile pa, kot je tudi prav, znajo tudi ubijati; pravijo, da se na Neretvi in Kozari presenečeni Nemci umikajo pred razcapanci, ki so prišli iz gozdov.
    Na zidove pišejo »Trst je naš, Ni Tito tisti, ki hoče Istro, Istra je tista, ki hoče Tita, Život damo, Trst ne damo«. Pravijo, da nekateri italijanski partizani v pogovoru s tovariši, s katerimi se borijo proti Nemcem in fašistom, protestirajo, da to ni res; Slovani da ne smejo biti več zatirani, vendar morajo spoštovati Italijane in njihove pravice v duhu bratstva narodov, osvobojenih izpod tiranije. Nekateri, ki to zagovarjajo, izginejo, končajo v fojbah ali pa jih v skrivališču primejo Nemci, ki so jih odkrili kdove kako.
    Tudi to je nema bolečina, teža, ki pade in te stre, življenjski delirij, ki blede, da je življenje mogoče odkupiti, slepilo jaza, ki se pogreza v grobo, živalsko bivanje in v takšnem koncu najde osvoboditev pred svetovno norijo. Tiger misli, da je dobro, če pojé antilopo; k sreči življenje ni večno, samo majhen in boleč negativni prislov je, µ? ??, nebivajoče. Večnost žge ta »ne«, to neznatno okrutno želo. Biti sam v sebi in postati plamen pomeni osvoboditi se vseh posameznih spremenljivih stvari. In nič ni bolj nestalno od ljudi.
    Ti napisi na zidovih so laži tistih, ki čutijo, da bodo kmalu zmagali, toda prav tako je bila laž prezirljivo zanikanje, da bi bila rdeča istrska prst tudi slovanska. Prezir kot pljunek v zraku pade nazaj na njihovo glavo. Prihajajo še druge novice. Pri Labinu mečejo titovci krive in nedolžne Italijane, z rokami, zvezanimi z žico, vsevprek v fojbe ali jih utapljajo v morju. Stoletna gnojna bula se je razpočila; ko bi si zavrteli čas nazaj, se vrnili v Gorico, v šolske klopi, se pogovorili o zamolčanih stvareh, ki so zdaj izbruhnile na plan, ko bi se Carlo naučil slovensko, bi mogoče, kdo ve ... Smešno, tudi če bi se vrnili v preteklost, ne bi nič pomagalo, vse bi se ponovilo, ista napaka, ista groza.

    O avtorju

    -Claudio Magris-

    Nagrajenec Vilenice 2009, tržaški esejist, pisatelj in univerzitetni profesor nemške književnosti, sodelavec pomembnejših italijanskih časnikov Claudio Magris (Trst, 1939) vešče spaja esejistični žanr z zgodovinskim in pripovedno-avtobiografskim.

    Pisati je začel v šestdesetih letih. Omenimo poleg Donave (Danubio, 1986) še njegove Mikrokozmose (Microcosmi, 1997), za katere je istega leta prejel prestižno nagrado Strega in jih imamo tudi v slovenščini.

    V prevodu lahko beremo tudi Habsburški mit v avstrijski moderni književnosti (Mito asburgico nella letteratura austriaca moderna), Na slepo (Alla cieca), Saj razumete (Lei dunque capira) in druga njegova dela.

    Ostale knjige tega avtorja

    Podrobnosti o izdelku

    Oglejte si več iz oddelkov:

    Mnenja kupcev

    Povprečna ocena kupcev:

    (0)
    (0)
    (0)
    (0)
    (0)
    ( 0 )
    Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:

    Komentarji