Klavžar, ki je iz naših krajev izginil v srednjem veku, se je zdaj spet pojavil kot umetno vzgojena žival. Domači vrabec se je v urbanem okolju človeku prilagodil do te mere, da z mize pobira drobtinice, vendar se ne pusti prijeti. Čeprav kulturni slednik, je zadržal svojo divjo naravo. Kot vedenjski spaček klavžar tega ne zmore. Nauk te zgodbe je jasen: odločitev ni bila prepuščena naravi. Da bi lahko spet zaživel kot divja žival, mora klavžar zbrati dovolj poguma, da se bo bal človeka. To dopustiti, je naša kulturna dolžnost. 

Zagovorništvo narave, zamisel, na kateri gradim svoj pogled na človekov odnos do narave, se v tem eseju o naravovarstveni etiki, izkaže kot olajšanje kulturne bolečine. Na osebni ravni tako, da ne silimo nazaj k naravi, ampak jo pustimo vnemar in se znajdemo brez nje. Na družbeni ravni pa ne tako, kot mislijo naravovarstveniki, da moramo z njo tržno upravljati, marveč ravno narobe. Prepustiti jo moramo njenemu lastnemu gospodarstvu, ki je zgrajeno tako, da se neprestano ruši in znova gradi, s človekom ali brez njega. Iz strahu pred vremenskimi ujmami se krepi zaupanje v naravo. Menda ne mislimo, da je spremembam v naravi mogoče nasprotovati. Ključno je to, da se zavedamo, da medvedu smrdimo.
Iztok Geister