Letne naročnine - Revije

Čisto sam na svetu

Image for Čisto sam na svetu from emkaSi
+ / - Hover over image to Zoom
Other Views

    Čisto sam na svetu

    Trda - 18. sep 2013
    ( 0 )
    ISBN/EAN:P_9789612417628
    Redna cena: 14,90 €

    Prvi izvirni slovenski roman na temo alzheimerjeve bolezni prikazuje njene srhljive svetove večinoma skozi oči bolnika. Bralec skupaj z gospodom x – že ime glavnega lika kaže, da zaradi te bolezni človek sčasoma izgubi celo zavedanje, kdo sploh je – tava po neznanih prostorih in pokrajinah, med tujimi ljudmi in nedojemljivimi strahovi.

    Roman brez slepomišenja in olepševanja na široko odpre vrata v svet bolnika in njegovih svojcev, ki jih bolezen trpinči vsaj toliko kot njega samega, če ne še bolj.

    V tok nezanesljivega pripovedovalca so vpletene posebne zgodbe gospoda x, humorne situacije in perspektiva vsevednega pripovedovalca.

    PREBERI ODLOMEK : 

    Bilo je nekakšno praznovanje. Sedeli so za mizo, kar precej ljudi, med njimi tudi duhovnik. Teh gospod x ni preveč maral, a tale se je zdel kar prijazen in pameten. Povedal je veliko smešnih stvari in se poigral z dojenčkom, ki je ležal v vozičku in o katerem mu je njegova zaročenka trdila, da je njegov vnuček. Kakšna debela laž, niti otrok še nima, pa naj bi imel vnučke, vendar je molčal, pustil je, da so mu položili majceno štruco v naročje, detece ga je opazovalo z ogromnimi modrimi očmi, nato pa ga zgrabilo za prst in gospod x je pomislil, joj, komaj čakam, da bom tudi sam postal oče, kako lepo je imeti otročiča, nasmejal se je tistim velikim očem, pobožal napeta ličeca, zabrundal pesmico brez pravega besedila, otrok ga je nepremično gledal in sesal dudko. Neko dekle je fotografiralo, ob tem pa vzklikalo: »Dedek, poglej sem,« in čeprav ni govorilo njemu, se je nasmehnil v fotoaparat, morda pa slikajo prav njega in tegale dojenčka. Nato so dobili kosilo in duhovnik je povedal kratko molitev ter nazdravil. Zapele so žlice in vilice, in takrat se je gospod x odločil, da temu priljudnemu duhovniku zaupa prav posebno zgodbo.
    Nekoč je v neki vasi služboval duhovnik, ki je bil tako lep, tako fejst dedec, da so bile vse ženske nore nanj. Celo iz sosednjih krajev so prihajale k maši, samo da so ga lahko gledale. Kadar je po maši stopil iz cerkve, so se vsule proti njemu, ga obkrožile, se ga dotikale, sploh ga niso izpustile iz rok. Zalezovale so ga, mu pisale ljubezenska pisma, ga moledovale za sestanek. Odkrito so se spogledovale z njim, za k maši so se oblačile predrzno, v cerkev so prihajale golih ramen in v kratkih krilih. Navsezadnje siromaku ni preostalo drugega, kot da je pustil duhovniški stan, se z eno poročil in se odselil.
    Duhovnik je z zanimanjem poslušal. Nesel je v usta zalogaj, prežvečil, nato pa vprašal:
    »V katerem kraju pa je to bilo?«
    Torej, je rekel gospod x, torej, samo moment, nato pa ni znal nadaljevati. Res, kje je to bilo? Zgodbo je dobro poznal, a nikoli se ni vprašal, kje se je to pravzaprav zgodilo. Mogoče bi mama vedela. Ozrl se je po obrazih okoli sebe, toda bili so sami tuji, nikogar ni poznal, pobrskal je po žepu za robcem in se useknil, in medtem je pogovor stekel dalje.
    Gospod x je pojedel in se oziral, ali je kje kak naslanjač ali celo kavč – prileglo bi se mu malo dremeža. Ljudje so se začeli odpravljati in pospremil jih je do vhodnih vrat, vendar mu niso dovolili ostati in si odpočiti.
    »Saj vendar nisi tu doma,« so rekli.
    Ah, saj vem, je gospod x zamahnil z roko, vem, vem, samo tako sem mislil. Kam naj se usedem?
    Pokazali so mu neki avtomobil, zlezel je na zadnji sedež in opazoval pokrajino, ki je hitela mimo njega. Obrnil se je k sopotnici in vprašal:
    Ali smo se tod že kdaj vozili?
    »Seveda smo se, se spomniš, pred nekaj urami, ko smo se peljali sem gor na kosilo,« je odgovorila.
    Na kakšno kosilo, je vprašal gospod x, bil je namreč precej lačen in prepričan, da od zajtrka še ni zaužil niti drobtinice.
    »Na kosilo ob krstu najinega vnuka,« je rekla ženska.
    Aha, točno, je spet dejal gospod x. Spustil je pogled, potisnil roke v žepe in stisnil pesti.

    ***

    Življenje je postajalo vedno težje. Silno naporno se je bilo kar naprej pretvarjati, da ne opaziš, kako je vse narobe, kako ti govorijo same laži, kako ti kradejo, te puščajo samega, lačnega, te zasmehujejo. Zoprno je bilo, ker se je ženska, ki so mu jo dodelili, naj ga pazi, kar naprej cmerila. In kar naprej je spreminjala stanovanje, premikala je pohištvo, menjavala zavese, postavila kavč v kuhinjo, zamenjala njegovo in svojo stran postelje, lepila vsak dan drugačne tapete na zid, skrivala njegove stvari. Postajala je nadležna. Polaščala se je njegovih misli, mu vsiljevala svoje, mu kot šolarčku postavljala nesmiselne naloge. Prosila ga je, naj ji napiše tri stavke. Naj ji pomaga rešiti križanko. Spraševala ga je poštevanko. Ga morila z zemljepisom. Včasih ji je odgovoril, da je imel potem mir. Včasih je zakričal, naj neha. Včasih mu je postavljala tako čudna vprašanja, da sploh ni vedel, kaj naj odgovori. Takrat je preprosto vstal in odšel iskat kako novo knjigo. Trenutno je bral Miklovo Zalo.
    Nekega večera je gospod x, potem ko je skoraj pol ure iskal svoja očala, sedel v naslanjač, da bi si skupaj z ženo ogledal večerna poročila. Takoj po koncu novic je zaslišal nekaj, kar je posebej pritegnilo njegovo pozornost.
    »… znak te bolezni je pozabljivost. Bolnik pozablja, kje so predmeti in prostori, kakšne so funkcije posameznih predmetov, kje živi in podobno. Njegove intelektualne sposobnosti postopoma upadajo, težko se vklopi v pogovor, postaja nemiren, se izgublja tudi v znanem okolju …«
    Gospod x se je nagnil naprej, snel očala in se zastrmel v ženo.
    Potem imam pa najbrž prav to bolezen, je rekel.
    Če pogledamo v vesolje z dovolj močnim teleskopom, vidimo, da so med posameznimi zvezdami, ki se nam z Zemlje zdijo blizu skupaj, celo v kopicah, orjaške razdalje, ki jih napolnjuje črni nič. Morda ne ravno nič; znanost govori o temni snovi in o temni energiji, ki povzroča, da se te razdalje med vesoljskimi telesi še povečujejo. Tako je od ene do druge svetle pike sčasoma vse dlje. Zato je bil Veliki voz, ki je danes podoben vozu, nekoč papirnati zmaj. In nekoč bo ploska ponev. In verjetno ne bo nikogar, ki bi v jasni pomladni noči strmel v nebo, stisnil nekoga drugega za roko in zašepetal: »Vidiš Veliko ponev?«
    Ker se bo vesolje še kar naprej širilo, celo pospešeno, bo snov, iz katere so zvezde, planeti in navsezadnje tudi ljudje, vse bolj izgubljala svojo zmožnost zgoščevanja. Silne epohe in neskončne planjave temne energije jo bodo redčile, dokler ne bo v vesolju ugasnila zadnja luč. Zadnji ogenj. Nobene povezave več. Nobenega stika. Ničesar. Tema. Hlad. In niti najmanjšega spomina na vse, kar je nekoč obstajalo.
    Če bi gospod x namesto Miklove Zale prebiral poljudnoznanstvene revije, polne vsebin, kakršne so ga nekoč nadvse zanimale, bi morda med usodo, proti kateri drvi vesolje, in svojo lastno prepoznal grenko podobnost. Morda bi na svoje možgane pomislil kot na majceno, zaključeno vesolje, ki se sicer ne more več širiti, vendar pa temni energiji uspeva, da lučke, posejane po njem, vse bolj razriva in vse bolj oddaljuje. Da iz kopic, v katerih tlijo največji ognji, krade polena in jih drobi v nič. Da v brazdah spominov prihaja do eksplozij in da za njimi ostane le drobcena, ugasla pika pozabe. Da teža črne snovi dolbe globoke luknje v žepe vsakovrstnih znanj. Tujega jezika. Zemljepisa. Matematike. Rokopisa. Kako se obriti. Kako se obleči. Kako se sleči. Kateri čevelj je levi in kateri desni in kateri spada na katero nogo. Kako se zaveže pentlja. Kako se odpre pipa za vodo. Kako odkleniti vrata.
    Če bi gospod x vse to lahko pogledal skozi dovolj močan teleskop, bi se morda spomnil, da je bil nekoč zmaj, da je nekoč lahko letel, da je bil močan, da je imel čvrst oklep in je znal bruhati ogenj. Morda bi se zavedel, da je zdaj voz, v katerem je vse manj blaga, voz, ki že začenja kazati golo dno in koščene stranice. In morda bi ugotovil, da bo nekoč ponev, ploska, skoraj dvodimenzionalna, skoraj brez vsake vsebine, neskončen oval nepremostljive teme, skozi katero bo le tu in tam še zasijal privid osutih zvezd. In če bi gospod x vse to videl, bi nemara odrinil teleskop, stopil k ženi in ji dejal, rad te imam, dragica, toda prosim te, končajva to zdaj, dokler še lahko, dragica, videl sem prihodnost in to, kar je v njej, ni življenje.

    SkrijPoglej več
    Deli:
    - 1 + 14,90 €
    Predvideni rok dobave: 7-9 dni
    Dodaj v košarico

    Opis

    Prvi izvirni slovenski roman na temo alzheimerjeve bolezni prikazuje njene srhljive svetove večinoma skozi oči bolnika. Bralec skupaj z gospodom x – že ime glavnega lika kaže, da zaradi te bolezni človek sčasoma izgubi celo zavedanje, kdo sploh je – tava po neznanih prostorih in pokrajinah, med tujimi ljudmi in nedojemljivimi strahovi.

    Roman brez slepomišenja in olepševanja na široko odpre vrata v svet bolnika in njegovih svojcev, ki jih bolezen trpinči vsaj toliko kot njega samega, če ne še bolj.

    V tok nezanesljivega pripovedovalca so vpletene posebne zgodbe gospoda x, humorne situacije in perspektiva vsevednega pripovedovalca.

    PREBERI ODLOMEK : 

    Bilo je nekakšno praznovanje. Sedeli so za mizo, kar precej ljudi, med njimi tudi duhovnik. Teh gospod x ni preveč maral, a tale se je zdel kar prijazen in pameten. Povedal je veliko smešnih stvari in se poigral z dojenčkom, ki je ležal v vozičku in o katerem mu je njegova zaročenka trdila, da je njegov vnuček. Kakšna debela laž, niti otrok še nima, pa naj bi imel vnučke, vendar je molčal, pustil je, da so mu položili majceno štruco v naročje, detece ga je opazovalo z ogromnimi modrimi očmi, nato pa ga zgrabilo za prst in gospod x je pomislil, joj, komaj čakam, da bom tudi sam postal oče, kako lepo je imeti otročiča, nasmejal se je tistim velikim očem, pobožal napeta ličeca, zabrundal pesmico brez pravega besedila, otrok ga je nepremično gledal in sesal dudko. Neko dekle je fotografiralo, ob tem pa vzklikalo: »Dedek, poglej sem,« in čeprav ni govorilo njemu, se je nasmehnil v fotoaparat, morda pa slikajo prav njega in tegale dojenčka. Nato so dobili kosilo in duhovnik je povedal kratko molitev ter nazdravil. Zapele so žlice in vilice, in takrat se je gospod x odločil, da temu priljudnemu duhovniku zaupa prav posebno zgodbo.
    Nekoč je v neki vasi služboval duhovnik, ki je bil tako lep, tako fejst dedec, da so bile vse ženske nore nanj. Celo iz sosednjih krajev so prihajale k maši, samo da so ga lahko gledale. Kadar je po maši stopil iz cerkve, so se vsule proti njemu, ga obkrožile, se ga dotikale, sploh ga niso izpustile iz rok. Zalezovale so ga, mu pisale ljubezenska pisma, ga moledovale za sestanek. Odkrito so se spogledovale z njim, za k maši so se oblačile predrzno, v cerkev so prihajale golih ramen in v kratkih krilih. Navsezadnje siromaku ni preostalo drugega, kot da je pustil duhovniški stan, se z eno poročil in se odselil.
    Duhovnik je z zanimanjem poslušal. Nesel je v usta zalogaj, prežvečil, nato pa vprašal:
    »V katerem kraju pa je to bilo?«
    Torej, je rekel gospod x, torej, samo moment, nato pa ni znal nadaljevati. Res, kje je to bilo? Zgodbo je dobro poznal, a nikoli se ni vprašal, kje se je to pravzaprav zgodilo. Mogoče bi mama vedela. Ozrl se je po obrazih okoli sebe, toda bili so sami tuji, nikogar ni poznal, pobrskal je po žepu za robcem in se useknil, in medtem je pogovor stekel dalje.
    Gospod x je pojedel in se oziral, ali je kje kak naslanjač ali celo kavč – prileglo bi se mu malo dremeža. Ljudje so se začeli odpravljati in pospremil jih je do vhodnih vrat, vendar mu niso dovolili ostati in si odpočiti.
    »Saj vendar nisi tu doma,« so rekli.
    Ah, saj vem, je gospod x zamahnil z roko, vem, vem, samo tako sem mislil. Kam naj se usedem?
    Pokazali so mu neki avtomobil, zlezel je na zadnji sedež in opazoval pokrajino, ki je hitela mimo njega. Obrnil se je k sopotnici in vprašal:
    Ali smo se tod že kdaj vozili?
    »Seveda smo se, se spomniš, pred nekaj urami, ko smo se peljali sem gor na kosilo,« je odgovorila.
    Na kakšno kosilo, je vprašal gospod x, bil je namreč precej lačen in prepričan, da od zajtrka še ni zaužil niti drobtinice.
    »Na kosilo ob krstu najinega vnuka,« je rekla ženska.
    Aha, točno, je spet dejal gospod x. Spustil je pogled, potisnil roke v žepe in stisnil pesti.

    ***

    Življenje je postajalo vedno težje. Silno naporno se je bilo kar naprej pretvarjati, da ne opaziš, kako je vse narobe, kako ti govorijo same laži, kako ti kradejo, te puščajo samega, lačnega, te zasmehujejo. Zoprno je bilo, ker se je ženska, ki so mu jo dodelili, naj ga pazi, kar naprej cmerila. In kar naprej je spreminjala stanovanje, premikala je pohištvo, menjavala zavese, postavila kavč v kuhinjo, zamenjala njegovo in svojo stran postelje, lepila vsak dan drugačne tapete na zid, skrivala njegove stvari. Postajala je nadležna. Polaščala se je njegovih misli, mu vsiljevala svoje, mu kot šolarčku postavljala nesmiselne naloge. Prosila ga je, naj ji napiše tri stavke. Naj ji pomaga rešiti križanko. Spraševala ga je poštevanko. Ga morila z zemljepisom. Včasih ji je odgovoril, da je imel potem mir. Včasih je zakričal, naj neha. Včasih mu je postavljala tako čudna vprašanja, da sploh ni vedel, kaj naj odgovori. Takrat je preprosto vstal in odšel iskat kako novo knjigo. Trenutno je bral Miklovo Zalo.
    Nekega večera je gospod x, potem ko je skoraj pol ure iskal svoja očala, sedel v naslanjač, da bi si skupaj z ženo ogledal večerna poročila. Takoj po koncu novic je zaslišal nekaj, kar je posebej pritegnilo njegovo pozornost.
    »… znak te bolezni je pozabljivost. Bolnik pozablja, kje so predmeti in prostori, kakšne so funkcije posameznih predmetov, kje živi in podobno. Njegove intelektualne sposobnosti postopoma upadajo, težko se vklopi v pogovor, postaja nemiren, se izgublja tudi v znanem okolju …«
    Gospod x se je nagnil naprej, snel očala in se zastrmel v ženo.
    Potem imam pa najbrž prav to bolezen, je rekel.
    Če pogledamo v vesolje z dovolj močnim teleskopom, vidimo, da so med posameznimi zvezdami, ki se nam z Zemlje zdijo blizu skupaj, celo v kopicah, orjaške razdalje, ki jih napolnjuje črni nič. Morda ne ravno nič; znanost govori o temni snovi in o temni energiji, ki povzroča, da se te razdalje med vesoljskimi telesi še povečujejo. Tako je od ene do druge svetle pike sčasoma vse dlje. Zato je bil Veliki voz, ki je danes podoben vozu, nekoč papirnati zmaj. In nekoč bo ploska ponev. In verjetno ne bo nikogar, ki bi v jasni pomladni noči strmel v nebo, stisnil nekoga drugega za roko in zašepetal: »Vidiš Veliko ponev?«
    Ker se bo vesolje še kar naprej širilo, celo pospešeno, bo snov, iz katere so zvezde, planeti in navsezadnje tudi ljudje, vse bolj izgubljala svojo zmožnost zgoščevanja. Silne epohe in neskončne planjave temne energije jo bodo redčile, dokler ne bo v vesolju ugasnila zadnja luč. Zadnji ogenj. Nobene povezave več. Nobenega stika. Ničesar. Tema. Hlad. In niti najmanjšega spomina na vse, kar je nekoč obstajalo.
    Če bi gospod x namesto Miklove Zale prebiral poljudnoznanstvene revije, polne vsebin, kakršne so ga nekoč nadvse zanimale, bi morda med usodo, proti kateri drvi vesolje, in svojo lastno prepoznal grenko podobnost. Morda bi na svoje možgane pomislil kot na majceno, zaključeno vesolje, ki se sicer ne more več širiti, vendar pa temni energiji uspeva, da lučke, posejane po njem, vse bolj razriva in vse bolj oddaljuje. Da iz kopic, v katerih tlijo največji ognji, krade polena in jih drobi v nič. Da v brazdah spominov prihaja do eksplozij in da za njimi ostane le drobcena, ugasla pika pozabe. Da teža črne snovi dolbe globoke luknje v žepe vsakovrstnih znanj. Tujega jezika. Zemljepisa. Matematike. Rokopisa. Kako se obriti. Kako se obleči. Kako se sleči. Kateri čevelj je levi in kateri desni in kateri spada na katero nogo. Kako se zaveže pentlja. Kako se odpre pipa za vodo. Kako odkleniti vrata.
    Če bi gospod x vse to lahko pogledal skozi dovolj močan teleskop, bi se morda spomnil, da je bil nekoč zmaj, da je nekoč lahko letel, da je bil močan, da je imel čvrst oklep in je znal bruhati ogenj. Morda bi se zavedel, da je zdaj voz, v katerem je vse manj blaga, voz, ki že začenja kazati golo dno in koščene stranice. In morda bi ugotovil, da bo nekoč ponev, ploska, skoraj dvodimenzionalna, skoraj brez vsake vsebine, neskončen oval nepremostljive teme, skozi katero bo le tu in tam še zasijal privid osutih zvezd. In če bi gospod x vse to videl, bi nemara odrinil teleskop, stopil k ženi in ji dejal, rad te imam, dragica, toda prosim te, končajva to zdaj, dokler še lahko, dragica, videl sem prihodnost in to, kar je v njej, ni življenje.

    O avtorju

    -Aleksandra Kocmut-

    Aleksandra Kocmut, roj. Vrhovnik, slovenska pesnica in pisateljica, * 8. marec 1976, Slovenj Gradec.

    Živi na Prevaljah. Pesmi objavlja v literarnih revijah, kot so Mentor, Apokalipsa, Odsevanja, Vpogled, OtočjeO., in zbornikih (Blogozija 1, 2, 3, Pesem si 08, Z besedami mladosti, Kako diši moja knjižnica itd.), prozo pa predvsem v reviji Naša žena. Pesmi in kratke zgodbe so bile nekajkrat predstavljene tudi v Literarnem nokturnu na 1. programu Radia Slovenija. Piše tudi aforizme (objavljeni v biltenu Delavska enotnost in literarni reviji Odsevanja ter v časopisu Večer) in otroško literaturo. Je članica Kulturnega društva literatov Mežiške doline.

    Po poklicu je urednica, lektorica, prevajalka. Je tudi sourednica pesniškega portala www.pesem.si. Tam je uvedla pesniško obliko brahek. Poimenovanje je skovanka iz besed branje in grahek: gre za pesmi, ki so drobne kot grahki, ker pa so to grahki za branje, so brahki. Brahki so bili doslej objavljeni v literarnih revijah Mentor, Apokalipsa, OtočjeO. in Vpogled ter v zbornikih Pesem si 08, Pesem si 09 in Pesem si 10.

    Knjižne izdaje

    Knjižne izdaje avtorice:

    Na otoku Puklmec (zbirka pravljic), Morfem 2008.
    Trije razlogi (roman), Miš 2009.
    Zaskorjena (pesniška zbirka), ZRU 2009.
    Kometek Raketek in Sončeva darila (slikanica), Educa 2010.
    Andraž spozna knjižnega molja (slikanica), Modrijan 2011.
    Škrat Packopat (interaktivna slikanica), ZRU 2011.
    Kolomon bukle (pesniška zbirka), ZRU 2011.
    Jedci rži (roman), Modrijan 2012.

    Prevodi:
    Stephen King: Deklica, ki je oboževala Toma Gordona (roman), Modrijan 2010.
    Carol Diggory Shields: V soboto zvečer bo dinorendaj! (slikanica), Modrijan 2011.

    Ostale knjige tega avtorja

    Podrobnosti o izdelku

    • Jezik: slovenski
    • Leto izida: 2013
    • Število strani: 144
    • ISBN/EAN: 9789612417628
    • Mere izdelka vxš: 20 x 13
    • Vezava: Trda
    • Datum Izida: 18.09.2013
    • Založba: MODRIJAN ZALOŽBA, d.o.o.
    • Avtor: Aleksandra Kocmut
    • Povprečna ocena:
      ( 0 )

    Oglejte si več iz oddelkov:

    Mnenja kupcev

    Povprečna ocena kupcev:

    (0)
    (0)
    (0)
    (0)
    (0)
    ( 0 )
    Ocenite izdelek s klikom na zvezdice:

    Komentarji