Knjiga Brodolom z gledalcem je ena najbolj znanih in popularnih Blumenbergovih študij in predstavlja šolski primer aplikacije njegove metode, ki ji sam pravi »metaforologija«. Prevod tega dela je še toliko bolj dobrodošel, saj vsebuje edino neposredno teoretsko predstavitev te originalne Blumenbergove metode: knjigi je namreč dodan dodatek z naslovom »Razgled na teorijo nepojmovnosti« (»Ausblick auf eine Theorie der Unbegrifflichkeit«), kjer avtor zagovarja tezo, da obstajajo elementi vednosti, ki jih ni mogoče formulirati v okvirih znanstvene pojmovnosti, temveč jih lahko zgolj ilustriramo v vsej njihovi slikovitosti skozi vrsto podob oziroma metafor, v katerih so se z vselej novimi variacijami izražali skozi zgodovino misli. V tem delu se Blumenberg loti metaforike brodoloma, ki od antičnih časov pa do 20. stoletja privzema različne podobe in glede na to razvršča temeljne funkcije zahodne človeške kondicije: torej predvsem pozicijo subjekta kot opazovalca, status objekta, odnos človeka do stvarstva in boga, ločnico med kopnim in morjem itd.

Blumenberg trdi, da situacija preživetja katastrofe na morju predstavlja die Figur einer philosophischen Ausgangserfahrung, »figuro filozofskega izhodiščnega izkustva«, ki je ključni vzgib formiranja zahodne subjektivnosti. Morje zastopa element nevarnega, nenadzorljivega, brezzakonskega, ki se mu postavlja nasproti element kopnega kot trdnega, mirnega in varnega. In glede na to diferenco se prvič vzpostavi človek kot subjekt obrata vase, samonadzora in celo samoposesti.
Stoik Zenon je šele skozi izkustvo brodoloma postal filozof, sokratik Aristip je v brodolomu spoznal, da je pomembna le tista lastnina, ki jo lahko rešimo iz potapljajoče ladje, Montaigne pa je v brodolomu prepoznal izkustvo človeške »moralne avtarkije«, saj si človek šele tukaj prvič izdela substanco svoje osebnosti; potop ladje na morju je le metafora za »obči brodolom sveta«, v katerem se človek lahko reši le še na edino preostalo kopno tega sveta: v svoj jaz. V razsvetljenstvu prej negativni element morja pridobi pozitivne konotacije tveganja, avanture, novih horizontov, pri Goethejevem Faustu je tveganje brodoloma pogoj odkritja česarkoli novega, pri Nietzschejevem Zaratustri pa je moment nevarnosti in nestalnosti morja že tako pozitivno prevrednoten, da se denimo brodolomec po rešitvi na kopno takoj spet prostovoljno vrže nazaj v morje in reče: »Izgubil bom samega sebe!«

Skozi takšne permutacije in obrate vrednostnih polov kopnega in morja, gledalca in popotnika, objekta in subjekta Blumenberg rekonstruira nekakšno skrito, s pojmovnimi sredstvi neulovljivo genezo moderne subjektivnosti, ki poteka od stoiške in zgodnje moderne kontrakcije vase proti nevarnosti zunanjega sveta do poznomodernega odprtja navzven. Zdi se, da je ravno na podlagi analize pojavljanj enostavne metafore brodoloma ladje na morju in gledalca, ki mu je priča, medtem ko stoji na kopnem, povedati najbolj koherentno zgodbo o tem, kako se je formirala človekova samopodoba in njegova funkcija subjekta skozi tisočletja zahodne kulture.