Mart Lenárdič je nase opozoril konec osemdesetih z zbirko zgodb Moje ženske, za katero je prejel nagrado za najboljši prvenec. Sledil je Še večji Gatsby (1994), uvrstitve v mednarodne antologije in potem četrt stoletja knjižnega molka, v katerem se je medila nova knjiga divjih, duhovitih, neizprosnih zgodb, močnih kot nókávt. Zadele vas bodo!

»V požiralnik daš življenje, da se na poti v smrt mikasti, kar pa je le izgovor in spodbuda za klepanje majhnih estetskih konstrukcij. Zdaj pa v posteljo, smrkljice, skoraj polnoč je, jutri pa že navsezgodaj umetnostna zgodovina in karate!«

Mart Lenárdič (1963) o samem sebi: »S skromno izjemo, morda, tu in tam kakšne kratke zgodbe ta avtor nikoli ni naredil ničesar takšnega, da bi moralo biti javno razglašano. Najbolje mu je ustreči in se zanj ne zmeniti, sicer utegnemo dobiti neslanosti o sirotišnicah, poboljševalnicah, zaporih in kurbiščih, pa obvezno solastništvo manjšega boksarskega kluba, z dvema obetavnima Makedoncema.«


Na voljo tudi e-knjiga na spletnem portalu


***

Mediji o knjigi:

»Gre večinoma za zgodbe, ki jih morda niti ne kaže brati v zgoščenem loku, ampak velikokrat delujejo kot kakšen podlistek, kot priročno razvedrilo za popolnitev nekega vmesnega časa , saj niso izpisane v takem detajlu ali emociji (ali pa tudi humoreski), ki bi z bralcem ostala dlje časa.« - Robert Kuret, Delo

»Lenardič je duhovit in okreten, njegova postopka sta arhaizacija, nekakšen preužitek v spogledovanju z antičnim ali starožitnim jezikom, za kar gre zahvala Sovretu in tudi klasikom kmečke povesti; poleg tega se spogleduje s heroičnimi žanri, recimo bondiado, vesoljsko bojevniško žajfnico, apokaliptiko, vse pa tako, da žanre in vanje položeno junaštvo in možačenje sprevrača in hkrati tudi smeši.« - Matej Bogataj, Mladina