Rane naših bratov je knjiga odločitev, v osnovi biografska. V izostrenih sekvencah obravnava odločitev protagonista, francoskega Alžirca Fernanda Ivetona (1926–1957), da se dejavno vključi v alžirski osvobodilni boj. Tretjeosebna pripoved učinkuje kot povezava preteklosti in sedanjosti protiimperialističnega boja, kot preseganje redukcije na individualnost. Poudarja pristni pomen bratstva, enakosti in svobode.

Iveton je bil član Komunistične partije Alžirije, borec na strani osvobodilne fronte (FLN). Bil je edini Francoz, ki ga je francoska država v času vojne usmrtila, ga obsodila na smrt z giljotino – ker je podstavil bombo, četudi v neobljudenem predelu tovarne, v kateri je delal, za kar se je odločil zato, da ne bi bilo žrtev. Njegovo dejanje je bilo izraz protesta, ne barbarstva. Tega ključnega dejstva sodišče ni upoštevalo in je bilo tudi pozneje pogosto prezrto ali instrumentalizirano zaradi diskvalifikacije uporništva. Pravosodni minister je bil François Mitterand.

V romanu se prepletata dve pripovedi. Prva se začne in medias res, ko gre Iveton podstavit razstrelivo, in teče do njegove usmrtitve nekaj mesecev pozneje. V alternaciji s prvo pripovedjo se odvija druga, ki se začne v preteklosti, ko je Iveton v Franciji spoznal bodočo ženo Hélène, izteče pa se z njenim spremljanjem sojenja. Poglavja hkrati pripovedujejo Ivetonovo politično zgodbo in drugo, osebnejšo, s Hélènine perspektive. Andras je roman napisal v literarnem slogu, ki ga kritiki ocenjujejo kot edinstvenega, kot odmik od prevladujočih sodobnih pisav v romaneskni formi. Knjiga je imela v Franciji močan odziv, usidrala se je v družbenem mestu, ki vladajočemu razredu vzbuja nelagodje: do besede prihaja »beli«, »francoski« »delavec« in »borec«, ki je bil usmrčen kot »morilec« in »barbarski terorist«.