Ksenija Hribar (1938–1999) se v otroških in mladostnih letih ni ukvarjala z mislijo, da bi postala plesalka. Starši so jo vpisali v baletno šolo, ker je bila problematičen otrok. Šele ko ji je ena od plesnih pedagoginj na Ljubljanski baletni šoli rekla, da za balet ne kaže nikakršnega talenta, se ji je odločila dokazati nasprotno. Tudi ko se je leta 1960 po sedmih letih nastopanja v zboru ljubljanskega baleta prvič odpravila v London, še vedno ni računala, da bi bil ples lahko njen poklic. A srečanje z Marie Rambert in pedagogi njene šole ji je slutnjo, da na tem svetu obstaja ples, ki bi ji lahko predstavljal telesni in intelektualni izziv, potrdilo. A šele ko si je leta 1962 ogledala film Plesalčev svet (1957), v katerem je ameriška sodobnoplesna koreografinja Martha Graham na vrhuncu ustvarjalnega zagona predstavlja plesni poklic, plesalce in studijsko delo, je Ksenija Hribar očarana sklenila, da si želi plesu posvetiti svoje življenje. Čeprav se je med letoma 1960 in 1962 v Londonu seznanila z največjimi zvezdami tedanjega baletnega sveta, se je tja za slabo desetletje in pol naselila šele potem, ko ji je njen prijatelj G. B. Wilson aprila 1965 v Ljubljano prinesel novice, da se v britanski prestolnici odpira podružnična šola Marthe Graham. Ksenija ni omahovala, odpotovala je kakšna dva tedna zatem.

Prispela je v mesto, ki se je pred očmi njegovih prebivalcev spreminjalo v svetovno (pop)kulturno in umetniško metropolo. Prav to kulturno in umetniško vrenje je v drugi polovici šestdesetih let britanskemu sodobnemu plesu pomagalo pri vzpostavljanju kulturnega sistema, ki je bilo po drugi svetovni vojni prvo tudi v evropskem merilu. Šola z ustreznim visokošolskim programom, študentski in profesionalni ansambli, infrastruktura, produkcija, postprodukcija, državne in privatne subvencije, mednarodne turneje, sklad za prekvalifikacijo plesalcev po prenehanju plesne kariere in državno priznane diplome. Ksenija je pri tem pionirstvu odigrala pomembnejšo vlogo, kot smo doslej mislili.

Knjiga Ksenija, Xenia, Londonska plesna leta Ksenije Hribar 1960–1978 je kulturna zgodovina sodobnega plesa, ki rekonstruira britansko sodobnoplesno zgodbo, da bi v njej poiskala plesalko in koreografinjo Ksenijo Hribar, ji dala glas in zgodbo povedala z njene perspektive. Spremlja jo na njenih plesnih začetkih, med prvimi obiski Londona, predvsem pa vpeto v programe Plesnega sklada filantropa, mecena in ljubitelja plesa, Robina Howarda (1924–1989), ki je med drugim zaslužen za ustanovitev plesne šole London Contemporary Dance School (1965), študentskih in profesionalnih ansamblov London Contemporary Dance Group in London Contemporary Dance Theatre (1967–1994) ter za vzpostavitev plesnega centra The Place, ki je leta 2019 praznoval svojo petdesetletnico.

Ksenija se je v letih, ko je bila študentka (1965–1967) in članica ansamblov (1967–1974), srečala z izjemnimi imeni iz sveta sodobnega plesa, umetnosti in novinarstva, delala z vrsto enciklopedičnih koreografov in koreografinj ter nastopila na velikih prizoriščih sodobnoplesnega sveta. Knjiga njeno britansko sodobnoplesno zgodbo sklene v letih, ko je študirala in hkrati poučevala na Viktorijini univerzi v Manchestru in se nato dve leti vračala domov. Konča se v času, ko se je začela poigravati z mislijo, da bi bilo britansko sodobnoplesno zgodbo mogoče ponoviti v Ljubljani.