Ščuka je obsežna biografska pripoved o italijanskem ekstravagantnem književniku, ognjevitem nacionalistu in predhodniku tako fašistov kot futuristov Gabrieleju d’Annunziu (1863–1938). Knjiga je v grobem razdeljena na tri dele. Prvi, uvodni del je neke vrste skrajšan, pregledni povzetek d’Annunzijeve življenjske poti, vanj so zajete najpomembnejše postaje njegove literarne kariere in javno-političnega delovanja. Drugi del je obsežnejši in obravnava številne posamezne vidike d’Annunzijeve osebnosti. Nanizani so kronološko, vsak od njih pa kot svojevrsten žaromet osvetli človeka, poeta, gizdalina, zapeljivca, megalomana, hujskača, genija, sanjača … V ta omnibus podob na velika vrata vstopajo tudi brezštevilni sodobniki iz mnogih evropskih družb, vse od poznih simbolističnih časov 19. stoletja do vzdrhtavajočih totalitarizmov v tridesetih letih prejšnjega veka. Gabriele d’Annunzio je bil v mrežo evropske inteligence vpet kot avanturistični populist in tudi kot slavljeni pesnik totalitarnega režima. Približno vsa druga polovica knjige je namenjena tretjemu delu, naslovljenemu z enako literarnim kot zloveščim ›Vojna in mir‹. Vojna je seveda ›velika vojna‹, kot so sodobniki rekli pozneje poimenovani prvi svetovni vojni, mir je pa nevzdržno stanje po tisti vojni, ki je bil tudi dejansko tako slab kompromis, da ga je morala navsezadnje ›odrešiti‹ druga, še ›večja‹ svetovna vojna. Je pa ta mir Kvarnerju prinesel spektakularno predstavo, ki jo je d’Annunzio uprizoril v svoji kuriozni kratkotrajni mestni državici na Reki.